Od septembra, ko je od dotedanjega dirigenta Godbe Slovenskih železnic Francija Lipovška prevzel dirigentsko palico, je Rok Pelc v vlogi novega dirigenta popeljal sestav s 122-letno glasbeno tradicijo skozi že kar nekaj koncertov. Po decembrskih v Slovenski filharmoniji (10.), Zidanem Mostu (20.) in Šentjanžu (25.), se jutri obeta prvi letošnji koncert, nastopili bodo namreč ob 19. uri nastopili v športni dvorani v Radečah.
Rok Pelc je odraščal v Radečah, in bil v melodije vpet že od malih nog; njegov ded Jože Martinšek je namreč igral klarinet (in ga svojemu vnučku dobesedno kdaj tudi položil v zibko - otroški voziček).
Zanimivo na njegovi poti je to, da je Rokova prva formalna izobrazba - frizerska. Četudi je šolanje uspešno zaključil, je kaj kmalu spoznal, da to ni zanj.
“V 3. letniku, to je bilo leta 2003, sem začel obiskovat učne ure igranja na trobento v Celju pri prof. Majcnu, in se zatem lotil tudi sprejemnih izpitov za srednjo glasbeno šolo,” pripoveduje in iskreno ter z nasmehom prizna, da je bil to pač čas iskanja, ko je takratne fante “zanimalo vse, samo šola ne.”
Četudi ne z najlepšimi ocenami iz časa osnovnošolskega izobraževanja, mu je profesor Jože Zupančič (takratni ravnatelj I. Gimnazije v Celju) pomagal omogočiti, da je kot tri leta starejši s sovrstniki, rojenimi leta 1989, opravljal štiri nadaljnja leta šolanja na programu umetniške gimnazije na I. Gimnaziji v Celju na Kajuhovi.
Glasba se mu je v tem času tam zasidrala v glavo in predvsem v srce, da je tudi po zaključenih maturitetnih izpitih nadaljeval v glasbeni smeri. Podal se je na Pedagoško fakulteto v Maribor in na študijski smeri “glasbena pedagogika” pridobil naziv magister profesor glasbeni pedagog.
Letos teče trinajsto leto, kar poučuje na Glasbeni šoli Celje kot učitelj nauka, zaradi pomanjkanja pa poučuje tudi klavir, za katerega pravi, da mu je preprosto všečen instrument; tudi sicer, razloži Rok, mora vsak glasbenik biti v stiku s klavirjem, ne glede na to, kaj igra.
PRVI KORAKI V GODBO
Ko ga pobaram, kdaj se je začelo njegovo vključevanje v 'ajzenponarsko godbo', hvaležno pove, da ga je k temu, da se je resno vključil, spodbudil prav zdaj že nekdanji dirigent Lipovšek. Svetoval mu je udeležbo na poletnem glasbenem taboru, na katerem so se povezali in v glasbenem duhu družili mladi pihalni orkestri z vseh koncev Slovenije (danes je znan pod imenom Musica creativa).
“V 1. razredu sem sošolca nekoč vprašal ‘Kam greš?’ in se kar podal za njim, v šolsko glasbeno učilnico, z zvedavo otroško radovednostjo, da odkrije “kaj to imajo tam.” Igrali so ravno na trobento, vmes je bil tudi Boštjan Cerar, ki pa me je prepoznal. Moja starejša sestra Ines je namreč v Godbi Slovenskih železnic že igrala na flavto, Boštjan pa je bil tedaj aktiven član tega sestava."
Rok je bil, lahko bi rekli - posebne vrste otrok, saj se je kar sam, brez vednosti staršev, odločil, da se vpiše v domačo enoto glasbene šole. Je šlo pa že kmalu zatem vse po pravilnem postopku, ko je Boštjan Cerar prišel k njim domov, in počasi se je začelo igranje na trobento, dve leti pri njemu, nekaj časa tudi pri Boštjanu Župevcu.
Med ostale glasbenike Godbe Slovenskih železnic so Roka Pelca posedli že leta 1999 - ko je štel le trinajst let. In vse od tedaj je, bolj ali manj redno sodeloval na gostovanjih, tekmovanjih in nastopih.
OD SEDEČEGA TROBENTAČA DO STOJEČEGA DIRIGENTA
Posebna prelomnica pa se je zgodila septembra lani, po tem, ko so že leta 2017 tekle spodbude Lipovška Pelcu v smeri ‘Mogoče bi pa ti to poskusil’.
Sam Franci je imel, še preden je med kolegi glasbeniki idejo obelodanil, začrtanega svojega naslednika. In nekega dne je dejal: “No, kar povej, Tatjana (žena Francija Lipovška, op.p.), za katerega sem rekel, da bi bil ta’pravi, da bi me lahko zamenjal?
Rok tedaj ni imel ravno pravih odgovorov na vprašanja, zakaj je ravno njega imel Franci v mislih.
“Vem pa, da je iskal osebo znotraj orkestrskih krogov in prijateljev, z miselnostjo ‘mora biti en ‘naš’, kajti bolj kot si vpet v samo delo sestava, bolj tudi poznaš ljudi, njihove želje, sposobnosti in ambicije,” opisuje Rok Pelc, ki je zanimivo - 25 let mlajši od Francija Lipovška in je prevzel njegovo dirigentsko vlogo po tem, ko jo je 25 let opravljal Franci.
V Godbi Slovenskih železnic je aktivnih 67 članov in članic, nekaj začasnih prihodov in odhodov se zgodi na račun porodniških odsotnosti, pa kakšne kratke prekinitve, ki so povezane s službenimi obveznostmi glasbenikov, sicer pa sestav deluje redno in usklajeno.
In katere vse instrumente srečamo v 'ajzenponarski godbi'? Tu so pihala, trobila in tolkala, se pa občasno pridružijo tudi godala (npr. kontrabas). Tudi harfe, oboe in fagoti se znajdejo med njimi, resda redko, a nastopilo je obdobje, ko se vključenost tudi teg zadnje navedenih glasbil občutneje spodbuja.
Vaje potekajo trikrat tedensko, ob torkih, petkih in nedeljah, imajo pa še ločene - sekcijske vaje.
Rok je svoj čas (skupno sedem let) igral v zasedbi Sekstakord, kjer je bil član redne zasedbe kar sedem let. Izdali so avtorso zgoščenko z njihovimi skladbami, za posebne uspeh pa Rok šteje, da so na festivalu v Števerjanu bili nagrajeni kot najboljši kvintet in da so na festivalu Slovenska polka in valček prejeli nagrado strokovne komisije za “Naj valček”.
Rok se je na njegovo novo vlogo intenzivno začel pripravljati že pred uradnim prevzemom dirigentske taktirke, nekje od sredine avgusta 2024, v času, ko je bilo na urniku gostovanje v Španiji, bili so gostje Balkan Boys-ov ob njihovi 15-letnici v Festivalni dvorani, pa tudi obveznosti in nastopi manjših komornih skupin so bili ravno tako na sporedu.
In kaj je najbolj opazna razlika, če primerja sedeč položaj in igranje na glasbilo, in stoječega v vlogi dirigenta?
“Zagotovo so razlike pri odgovornosti, delo dirigenta je tudi malce bolj stresno kot delo godbenika, potem so tu še celovite priprave na nastope, koordinacija, kar dosti zadev preide na višjo in na bolj zahtevno raven,” našteva Rok, katerega življenjska sopotnica je tudi glasbenica, igra namreč oboo, tako da ju povezuje ljubezen do glasbe, odkar se je njuna skupnost povečala z rojstvom otroka, pa so sogovornikovi dnevi še toliko bolj pestri. Z nasmehom pa poudari: "A vedno bogati."
Kot je opisal, se je tekmovalni del med in po koronavirusnem obdobju nekoliko opustil, a to nikakor ne pomeni, da so “zaspali”, nasprotno - vsak napreduje na svojem instrumentu. Napovedal je, da se bodo v prihodnjem letu ponovno posvetili tem vidiku njihovega delovanja, ki le še potrjuje odličnost edine še delujoče železničarske godbe.
Z novim letom obračajo nov list tudi člani Godbe Slovenskih železnice, in to prav v Radečah: jutri bodo namreč zaokrožili njihovo tradicionalno serijo prazničnih koncertov. Ob tem naj zato velja vabilo, dobrodošli v Športno dvorano Radeče, jutri, 11. decembra 2025 ob 19. uri.