Na t.i. belo nedeljo, nedeljo po veliki noči, je bil iz Radeč organiziran prevoz na ogled Škofjeloškega pasijona, ki je znova zaživel po 11-ih letih. Gre za najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku, ki ga je leta 1721 zapisal pater Romuald Marušič, in se še danes odvija enako kot se je v preteklosti - na procesijski način. Besedilo ima poleg osrednjega slovenskega dela tudi dodatke v latinskem in nemškem jeziku in vsebuje še režijske opombe. Je eden od največjih dosežkov slovenskega slovstva v dobi baroka. Velja tudi za edino, v celoti ohranjeno, režijsko pasijonsko knjigo v Evropi iz začetka 18. stoletja.

Na veliki petek leta 2021 je minilo okroglih 300 let od prve uprizoritve tega dela, a so bile razmere praznovanju v luči, kakršno bi si obletnica zaslužila, zaradi pojava epidemije koronavirusa, obeležitvi v velikem slogu nenaklonjene. Kljub temu je bilo v Škofji Loki obletnici posvečeno celo leto 2021.

Naslednjo načrtovano izvedbo so "odnesle" katastrofalne poplave, ki so terjale visoke stroške in številna sanacijska dela, tudi prenova Mestnega trga je dodala svoj delež k primorani prestavitvi v kasnejši čas. Letos v postnem in velikonočnem času pa se je po 11-ih letih v velikem slogu najbolj prepoznavna verska uprizoritev v dramski obliki vrnila!

Radeški in svibenski župljani smo se zbrali pod Domom sv. Petra, ob župnijskem vrtu, kjer smo iz osebnih avtomobilov presedli na avtobus. Po nekaj manj kot uri vožnje skozi Rimske Toplice, Marno in Dol pri Hrastniku, smo se ob Savi gorvodno podali do železniške postaje v Zagorju ob Savi, kjer so se nam pridružili udeleženci iz sicer druge župnije, a iste dekanije.

Dekanijo Litija - Zagorje, v katero spadata tudi Župnija Radeče in Župnija Svibno, namreč vodi radeški župnik Miro Bergelj, ki je nedeljsko romanje tudi organizacijsko vodil.

Župnije, ki sicer tudi sodijo v omenjeno dekanijo, so še Čemšenik, Dobovec, Hotič, Izlake, Janče, Kisovec, Kolovrat, Kresnice, Litija, Polšnik, Prežganje, Primskovo na Dolenjskem, Sava, Sv. Gora, Šentgotard, Šentjurij – Podkum, Šentlambert, Šmartno pri Litiji, Štanga, Vače in Zagorje ob Savi.

Ob prihodu v Škofjo Loko smo se izpred tamkajšnje avtobusne postaje podali preko mostu preko srednjeveškega kamnitega Kapucinskega mostu, pod katerim teče Selška Sora, podali proti mestnemu jedru. Radeški del je imel vstopnice za prizorišče B - Trg pod gradom, zagorski del pa je za zadnjega v seriji štirih prizorišč (D – Trg mesta Freising).

Skozi 20 prizorov, katere so igralci odigrali po štirikrat - na vsakem od štirih prizorišč - je skupno 1.206 igralcev in 36 konjenikov opravilo krožno pot skozi mestno jedro.

Ogled svetopisemskega dogajanja skozi dramske vložke, ki so jih odlikovali v vloge odlično vživeti igralci, izjemna kostumografija, priložnosti primerni glasbeni vložki in barvitost ter številčnost celotnega uprizorjenega dela, ni nikogar pustil ravnodušnega. 

Glede na videno se lahko samo globoko priklonimo vsem sodelujočim. Še poseben čar smo občutili, ko se je dan prevesil v večer in se je v mesto naselil duh davnih časov, ki so ga ponazorile goreče bakle na mostovih čez Soro in na nekaterih oknih hiš starega mesta tudi sveče.

V pripravah ter sami izvedbi najbolj prepoznavnega škofjeloškega dogodka je sodelovalo skoraj 1.500 prostovoljcev, izmed katerih jih je večina, kar 1.200 nastopilo v predstavi.

Vsaka podrobnost je bila izvedena s posebno pozornostjo in le predstavljamo si lahko, kakšen organizacijski in izvedbeni zalogaj je to.

Naj postrežem le z enim od zanimivih podatkov, ki nakazujejo že opisano številčnost: samo Jezusa Kristusa upodobilo 15 različnih igralcev, k oblačilni podobi in vrhunskim poslikavam obrazom pa je svoje znanje in veščine prispevalo 19 šivilj in krojačev ter 30 maskerk in frizerk. 

Za nemoten potek uprizoritev skrbi obsežna tehnična in organizacijska ekipa ter mojstri zvoka in luči, ki smo jih gledalci vzporedno z igralskim kadrom lahko spremljali pri njihovem delu. 

Besedilo Škofjeloškega pasijona je nastalo na podlagi tradicije uprizoritev slovenskih spokornih procesij. Sestavljeno je iz 865 verzov in 13 podob: Raj, Smrt, Gospodova večerja, Samson, Krvavi pot, Bičanje, Kronanje, Hieronim, Glej človek, Kristus na križu, Mati sedem žalosti, Skrinja zaveze in Božji grob.

Režiser letošnje uprizoritve je bil Marcelo Brula, Slovenec, ki se je rodil v Argentini in se nato z družino preselil v Slovenijo, da bi živeli bližje koreninam, jeziku in domovini, kot je zapisal v uvodnem pismu gledališkega lista.

»Ko človek sprejme režijo Škofjeloškega pasijona, hitro ugotovi, da ni sprejel le 'projekta', ampak je sprejel skrivnost. Ne le zaradi veličine – ljudi, ulic, zgodovine –, temveč zaradi notranje teže, ki jo ta pot nosi. Pasijon ni predstava, ki jo 'postavimo' in potem odložimo. Je ogledalo in je molitev. Je spomin, ki postane navzoč. In je vprašanje, ki ga preprosto ne morem izreči drugače: 'Kdo sem jaz pred Bogom – in kdo postanem, ko se srečam z njegovo ljubeznijo?'« je še zapisal Brula.

12. aprila popoldan smo bili priča zadnji, sedmi uprizoritvi v tem letu, po tem, ko so bile predhodno že izvedene ob treh koncih tedna, 21. in 22. marca, 28. in 29. marca, pa na velikonočni ponedeljek in dan pred belo nedeljo (11. aprila. ).

Na poti domov smo vtise "sestavljali" na različne načine: skozi pogovor, skozi izmenjavo misli, kaj se je posameznikov posebej dotaknilo, pa tudi v tišini premišljevanja.

Načrtovan prihod v domače Radeče se nam je podaljšal za približno eno uro, saj smo obstali v zastoju na Dolu pri Hrastniku, kjer je bila cesta zaprta zaradi prometne nesreče, v kateri je, kot smo dan pozneje izvedeli, udeleženi 72-letnik žal preminil.

Med vožnjo domov, ki je bila zaradi okoliščin preusmerjena skozi Podkum in skozi dolino Sopote do Radeč, smo molitev namenili udeleženim v navedenem tragičnem dogodku. 

Škofjeloški pasijon predstavlja eno največjih dragocenosti Škofje Loke in pomemben del slovenske ter svetovne zakladnice kulture - leta 2008 je bil vpisan v Register nesnovne kulturne dediščine Slovenije in leta 2016, kot prvi element iz Slovenije, vpisan tudi na Unescov Reprezentativni seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

V Škofji Loki ga uprizarjajo vsakih šest let, tako je bil pred letošnjim nazadnje na ogled leta 2015, priložnost za prisostvovati naslednjemu pa bo leta 2032.