Po tem, ko se je s koncem leta 2024 od Radeč in policijskega dela v njih poslovil Danijel Hiter, ki so mu ljudje ob njegovi dolgoletni vključenosti v kraj in ob priljubljenosti nadeli kar vzdevek “radeški šerif”, je na njegovo mesto kot novi vodja radeškega policijskega okoliša prišel Gregor Šega. Sedaj, ko se je kraj, z občani vred, že navadil na nov obraz, in se je tudi Gregor pobliže spoznal s še več posamezniki in organizacijami znotraj naše lokalne skupnosti, ga je Radeški utrip povabil na pogovor. Temu se je prijazno odzval, intervju pa je seveda, prikladno, potekal v prostorih Policijske pisarne Radeče.

Gregor Šega je na mestu vodje radeškega policijskega okoliša od 1. januarja letos, pred tem, pa je od leta 2009 opravljal delo na Policijski postaji Laško, zadnja leta delo kriminalista. Njegova policijska pot se je sicer začela z letom 2001 v Celju, iz česar sledi, da Gregor, po rodu Vitanjčan, že skoraj četrt stoletja opravlja dela in naloge pod okriljem Policije, ki sodi k Ministrstvo za notranje zadeve.

Kako je prišlo do odločitve postati policist?

Zgodba o tem je vse prej kot običajna ali predvidljiva. Za to, da sem se vpisal v policijsko šolo, sem izbral skoraj prepozen trenutek. Spominjam se, da je bila sobota, rok, ko je bilo potrebno oddati prijavnico za želeno srednjo šolo je bil petek in moja prijavnica je bila poslana na ekonomsko šolo. Tekom vikenda pa me je zadelo kot strela z jasnega, da bi jaz želel postati policist - saj del, ki jih policija opravlja, tedaj še nisem znal.

Ker je bil moj oče zidar, delal pa je tudi en kup ostalih, tudi mizarskih in inštalaterskih del, sem bil od malega vključen v dejavnosti, ki terjajo ročne spretnosti, in poklici, ki sem jih imel pred očmi, so bili zidar, vodovodar, keramičar, mizar...

In to, da sem že kot mlad fant res veliko znal, mi je dalo neko samozavest in miselnost v duhu ‘Saj pa že vse znam’- potem pa kar naenkrat: Policist! Tega pa še ne znam! Velika sreča in ugoden splet okoliščin je bil, da je bil sosed ravnatelj šole, ki je nastalo zagato rešil: tekom vikenda je ob pomoči tajnice uredil preklic prijavnice na ekonomsko šolo in pravočasno oddajo prijavnice za Srednjo policijsko šolo v Tacen.

Je bilo šolanje naporno?

Meni se niti ni zdelo, saj sem imel že v osnovnošolskih časih odličen uspeh in ob koncu 8. razreda se spominjam, sem tudi prejel neko posebno nagrado s strani župana kot odličnjak.

So pa bili moja šibka točka tuji jeziki, to res ni moje področje. Nekako, a stežka, sem tudi nemščino izpeljal. V predmete, ki so bili povezani s tujimi jeziki sem moral največ časa in truda vlagati. Tudi kasneje, ko sem bil vpisan na Fakulteto za logistiko, in je bila na predmetniku nemščina, sem že v 2. letniku, ko sem vse potrebne izpite iz 1. in 2. letnika z vidika tujih jezikov “imel pod streho”, proslavljal, kot bi že zaključil študij.

Hja, ni vsak za vse. Drži pa, da se z delom in vztrajnostjo lahko in zmore doseči marsikaj, tudi kaj, kar je težko in ti preprosto “ne leži”. Večkrat v življenju me ženejo besede, ki jih je izrekel Paulo Coelho: Kako lahko naredimo nekaj nemogočega? Z navdušenjem in predanostjo. 

Je bil prehod iz delovnega mesta v Laškem, ki pa je tudi zajemal terensko delo, tudi na območju Radeč, na delovno mesto, kjer je potrebno več časa posvetiti razmeram v Radečah in okolici, velika sprememba?

Tako bom rekel: Vsakdo ima zagotovo, ko stopi na neko poklicno ali karierno pot, neke načrte oziroma želje, ali pa si okvirno zastavi  smer, v kateri bi želel stremeti. Tudi jaz sem nekako že predhodno imel v mislih to delovno mesto in sem že pred uradnim imenovanjem pri sebi in pri postopkih postopoma začel preklapljati, zato lahko rečem, da prehod niti ni bil zelo izrazita sprememba niti ni bil nič nenadnega.

Na območju Radeč, Vrhovega in Zidanega Mosta sem deloval že prej v vlogi kriminalista, kar se je ob mojem prehodu na vodjo policijskega okoliša pri nekaterih odrazilo kot nek pritisk, so pa sicer vsebinsko obravnave kar podobne. Droge, tatvine, nasilje - to so intervencije, za katere bi lahko rekli, da so najpogostejše ne le na radeškem delu, pač pa v vsej Sloveniji.

Bi pa omenil, da so razlike pri kaznivih dejanjih z vidika posledic. Pri vlomih, tatvinah, se ocenjena škoda giblje med 1.000 do 3.000, tudi 5.000 evri, ko pa obravnavamo spletne goljufije, ki so zadnje čase v porastu, pa govorimo o veliko večjih zneskih. Ta kazniva dejanja niso tako zelo nevarna z varnostnega vidika, kot so denimo vlomi s tatvinami, nosijo pa za oškodovance zelo velike finančne posledice.

Gregor Šega v svojem prostem času, predvsem pa s kolegialnega vidika, pomaga policistom oz. bodočim policistom s somentoriranjem pri zastavljenih diplomskih nalogah v sklopu njihovega študija na Višji policijski šoli.

 

Je delo vodje policijskega okoliša zelo različno od dela policista?

S policijske strani gledano, so tudi v naši organizaciji, ker se srečujemo s kadrovsko problematiko, težnje, da vsi znamo vse. Če bi bilo tako tudi v praksi, bi bilo idealno, a temu ni tako.

Popolnega preklopa z enega delovnega mesta oziroma z opravljanja neke vrste del in nalog, na drugo, verjetno ne bo nikoli.

Tudi v policiji se poslužujemo tega, da že pridobljene izkušnje in strokovna znanja, uporabljamo pri našem delu, tudi če to ni nekje natančno zapisano - v kolikor se lahko s tem pripomore, da se primeri učinkovito razrešijo.

Vodja policijskega okoliša ima določene specifične naloge, to, da se vzpostavlja in vzdržuje javni red in mir, tekoče dogajanje v prometu in za življenje varno okolje, to pa je naloga in odgovornost vseh, ne le policistov, tudi prebivalcev, ki na določenem delu živijo in delujejo. Kot vodja sem seznanjen z vsemi dogodki (varnostnimi, prometnimi, s področja kriminalitete, kaznivih dejanj, itd.) in moja poglavitna naloga je, da pomagam kot neke vrste most med našo, policijsko stroko ter občani. Na voljo sem za informacije, za kontakte, z nasveti - za obe strani in obema stranema, Policiji in občanom, v prid.

Kako pa so nov obraz in novega policista v kraju sprejeli Radečani in Radečanke? Na legendo Danijela smo bili vsi vendarle dolga leta navajeni in z njim tako ali drugače povezani, a ko se je upokojil, je seveda nastopil čas, da ga nekdo zamenja.

Nikdar v vsem tem času, ko sem na nekdanjem Danijelovem dolgoletnem delovnem mestu, nisem dobil občutka, da kaj ne bi bilo v redu ali da bi se čutilo kakšno nezadovoljstvo. Ko sem se pogosteje začel pojavljati v kraju in je tudi med ljudmi postalo znano, da sem vodja radeškega policijskega okoliša, sem se vedno in povsod počutil sprejetega. So pa, tako je v človeški naravi, prisotne tudi kdaj kakšne govorice. Je pa tako: Kdor ima čisto vest, se nima česa bati. In če kdaj koga kaj stiska (ob navzočnosti policije), ga zagotovo z nekim razlogom stiska.

 Se ljudje pogosto direktno obrnejo na lokalnega policista in neposredno izpostavijo kakšne težave, dvome ali strahove?

V kar solidni meri. Poskušam pa sicer občane pripraviti do tega, da pokličejo kar na Policijsko postajo Laško, od koder nato prejmejo ali navodilo kdaj ter kam se oglasiti, ali obvestilo, kdaj in kje bom jaz koga obiskal.

Na vhodu v Policijsko pisarno Radeče imamo sicer navedene uradne ure, vendar se le-teh zaradi dinamike dela in nepredvidljivosti, kaj vse se lahko zgodi, ne da vedno držati. Tudi, če se oglasi v pisarno več oseb z več vsebinsko različnimi zadevami, je potrebno narediti neke vrste triažo in postopati glede na pomembnost in resnost - vse imamo namen in željo urediti in razrešiti, mora pa biti nek ustrezen vrstni red.

Poudaril bi, da sem jaz ves čas tu, tudi če ne v vlogi vodje policijskega okoliša, pa zelo pogosto v sklopu policijskega partuljiranja, in dejansko prihajam v Radeče vsako službo. Zato menim, da imajo tudi občani sami res dobre možnosti in priložnosti, da sami kaj izpostavijo ali na kaj opozorijo.

Dogajanje v občini Radeče sodi pod pristojnost Policijske postaje Laško, ki ima pod svojim okriljem še dogajanje v občini Laško. Ali Radeče z vidika intervencij po čem izstopajo?

Radeče po nečem specifičnem ne izstopajo. V vsakem kraju so določene lokacije, ki so morda bolj problematične kot ostale, in tam se policisti pojavljamo bolj skoncentrirano, se več zadržujemo na določenih relacijah. Da bi s čimerkoli izstopali, tega ni, in tudi nekih globalnih težav se na radeškem območju ne beleži.

S kom največ sodelujete na radeškem območju?

V prvi vrsti z javnim zavodom Osnovna šola Marjana Nemca Radeče in z Občino Radeče ter z AMD Radeče in ZŠAM Radeče. V preteklosti je bila zakoreninjena navada, da se je lokalnega policista kar direktno marsikam povabilo, na tem mestu bi dodal, da morajo razna vabila najprej priti do vodstva, ki uredi potrditev in uskladitev z ostalimi obveznostmi, zato bi priporočal, da v kolikor bi imeli željo po kakšnem tovrstnem obisku, kjer je potrebna oz. dobrodošla navzočnost policista, se tako povabilo naslovi kar direktno na Policijsko postajo Laško.

Sicer sam nimam zadržkov, z veseljem in rad pridem med ljudi, med občane, saj sem mnenja, da več ko imamo vzpostavljenih kontaktov in bolj kot se poznamo, lažje, hitreje in bolj učinkovito bomo skupaj razreševali zadeve.

Policija brez ljudi ne more kaj veliko. Na cestah, ja, zagotovo odigra Policija pomembno vlogo že s samo prisotnostjo, tudi s kaznimi, če je potrebno, vendar z vidika varnosti v kraju - tu pa imajo odločilen pomen ljudje, takšni, ki so dovolj hrabri in odgovorni, da na kaj opomnijo, tudi prijavijo. Lokalni ljudje so naše “informacijske kamere”, ki pogosto pripomorejo, da do kakšnega kaznivega dejanja, h kateremu se je morda pripravljalo, zaradi njihovega odziva na Policijo, niti ne pride.

Če želi biti človek v varnem kraju, mora za to tudi kaj dati. Ne gre to tako - da bi bili vsi pasivni, na drugi strani pa pričakovali izrazito aktivnost nekaterih drugih. Možnosti so različne: odkrite s klicem na 113 in tudi anonimno na številko 080 - 1200, zlasti slednje se poslužujejo tisti, ki se ne želijo izpostaviti ali jih je tega morda strah.

 Tudi v policijski službi je pogosto tako, da je preprosto potrebno, kot sicer pri konfliktih ali nesporazumih v življenju, prisluhniti na več koncev.

Tako je. Zato se jaz pogovarjam z vsemi. Nisem del nekega “brega” v Radečah. Zavedam se tega, da je prisotnih več “bregov” in vsak ima svoje značilnosti. Je pa moja naloga, da sem tisti, ki dela na tem, da se ti “bregovi” približajo en drugem, da se poskuša najti kompromise in rešitve, ki bodo dobri za vse, če le pravilno pristopimo in ustrezno komuniciramo. In ko naredimo nekaj v tej smeri, smo skupaj pripomogli k temu, da je okolje varno, prijazno in da se v njem dobro počutimo.

V družbi se vas, policistov, drži etiketa “tisti, ki nam pišejo kazni in nas, poštene, delovne ljudi udarijo po žepu.” Kako bi komentirali to?

Vse, kar delamo policisti, delamo ZA LJUDI. Za njihovo dobro, njihovo varnost, za dobro počutje, za dobre odnose. To je tisto, kar si pravzaprav vsak želi, kajne? In mi delamo na tem. Veliko in pogosto preko preventivnih akcij in preko ukrepov ter z opozorili, če to ne zaleže, pa je naslednji korak globa. Ne pišemo jih, ker smo zlobni. Kazen, ki jo prejme nekdo, ki je storil prekršek, je z namenom, da bo vzgojna.

Če privede do »preskoka« in se prekrški pri posamezniku prenehajo izvajati, je to najboljši možen učinek. Se pa v življenju lahko zgodijo tiste najhujše kazni, ki pa niso odvisne od nas, policistov, to so morda prometne nesreče, zaradi katerih nekdo izgubi življenje, nesreče, ko zaradi prekrška nekoga, nekdo drug postane invalid.

In v primerjavi s takimi kaznimi, globe, ki jih napišemo policisti, prav zato, da privedemo do miselnega preskoka (v izogib, da se ne zgodi najhujše), niso omembe vredne. Vsi poznamo rek: Zdrav človek ima 1000 problemov, bolan pa ima samo enega. K temu ni kaj za dodajati.

Kdo pa je Gregor Šega v svojem prostem času, morda kakšna beseda ali dve o hobijih, zanimanjih?

Za delovanje na društvenih področjih že kar nekaj časa preprosto nimam časa, sem pa bil svoj čas, ko sem še živel v Levcu, gasilec. Imam veliko družino, tri otroke in super ženo, ki je tudi moja najboljša sodelavka. Moja žena Maja Šega je dejansko tudi moja sodelavka – kriminalistka na Policijski postaji Laško. Na fakulteti je bila tudi moja sošolka. Tako sem se večkrat pošalil, da lahko pripeljem domov ali ženo ali sodelavko ali sošolko in zaradi tega nimam težav.

Sicer pa že od otroštva dalje rišem in slikam, ukvarjam se s pirografijo - to je umetnost žganja podob/napisov v les preko segrete žice. Kot sem že v uvodu povedal, pa me že vse življenje zanimajo tehnična dela, tako imam svojo delavnico, v kateri se lotevam raznih opravil, popravil, izdelovanja ipd.

Sem mnenja, da več kot pozna posameznik poklicev, del, nekih zakonitosti, bolj uspešno lahko deluje na področjih, na katerih se znajde. Na primer, poznavanje fizike, kemije, tehnologije, to so vse prednosti tudi pri delu policista ali kriminalista - da razumeš, zakaj je do nečesa prišlo. Posebno veselje mi dalje tudi foto-video področje, posebej montaža, kar je danes, s sodobno tehnologijo in umetno inteligenco zelo olajšano v primerjavi z ustvarjanjem na tem področju nekoč. Če ima danes človek čas, denar in ustrezno ekipo, se pravzaprav da že vse narediti - ni nemogočega.

Morda obstaja kakšno vodilo, ki vas pelje skozi življenje, službeno in zasebno?

Že iz časov, ko še nisem bil policist, mi je bil blizu rek “Ne stori drugemu tistega, kar ne želiš, da nekdo stori tebi.” Obrni situacijo, postavi se v kožo nekoga drugega in poglej na situacijo z nasprotne perspektive, ter v skladu s tem tudi reagiraj in ravnaj premišljeno. Sam sebe večkrat zalotim, ko si rečem v mislih: “Naredil bom drugače kot bi večina naredila.”

Če se ozreva na npr. kakšen sosedski spor: Najlažje je skregati se in se celo maščevati, boljša rešitev, ki pa obenem pomeni tudi, da je do nje težje priti, pa je soočiti se, pogovoriti se, energijo vložiti v nekaj, kar bo prineslo nekaj dobrega. Dajmo na tak način odstopat od povprečja; to je lep, zgleden način odstopanja od povprečja, ne pa da nekdo izstopa kot razbijač, zdrahar, divjak, prekrškar... Razrešitev nesoglasij na kultiviran način vsakogar utrdi in prinese veliko zadovoljstvo, tudi osebnostno rast.

Nedolgo nazaj je bila v radeški šoli predstavitev intervencijskih poklicev oz. sil v sistemu zaščite in reševanje, kjer je imela svojo predstavitveno točko tudi Policija. Je zanimanje med otroki in kasneje med mladostniki za poklic policista?

Zanimanje se z leti spreminja. V prvih treh razredih je pogosto slišati, kasneje pa vse manj. Otrok je v svoji biti zelo iskren, čez leta pa se pojavijo predvidevanje in preračunavanje, in marsikoga odvrne plača. Otroci ne vprašajo “Kakšna pa je plača policista?”, pač pa jih zanima, na kakšen način policisti pomagamo delati svet lepši in boljši. Tiste prve, otroške sanje, so ponavadi najbolj iskrene.

Sam večkrat rečem, da je zelo pomembno, da delaš, kar delaš, ker ti je to všeč, ker to rad delaš in ker v tem uživaš. Res je, vsi delamo za denar in drži, je do neke mere pomemben, vendar če je to edino, kar te vodi, pri svojem delu pa se boš počutil nezadovoljno, je to hudo, težko. Tam nekje, do 30-35. leta morda še bo tak človek uspel zamenjati službo, pri 40. letu in kasneje pa vse težje. Zato je res pomembno ubrati pot, ki te notranje bogati in izpolnjuje.

 Hvala za zanimiv pogovor, Gregor in srečno ter uspešno pri policijskem delu na radeškem območju!