Pogovor z Jacinto Doberšek se je začel povsem drugače, kot z ostalimi sogovorniki, ki sem jih do sedaj intervjuvala, saj je po uvodnih vljudnostnih frazah, ki sva si jih izmenjali dejala: »Hvala za povabilo; sprejela sem predvsem zato, da bi se iz njega lahko izluščilo kaj pozitivnega, kar bi kot tako ljudje prepoznali in da se skozi pogovor poda neko močno, pomembno sporočilo.«

Odraščala je na naslovu Titova ulica 13, v hiši slavnih uveljavljenih glasbenikov in z Boštjanom Lipovškom (tudi znanim glasbenikom po rodu iz Radeč), s katerim sta skupaj odraščala pod isto streho, se ob priložnostih, ko se srečata, pošalita, da ima "ta hiša neke vrste glasbeno sevanje."

Iz Titove 13 namreč izhaja celotna glasbena družina Lipovšek (Boštjan, Franci in Andreja) in Jacinta Doberšek ter njene hčere Klara, Lucija in Pia, ob čemer ne pozabi poudariti, da se je v tej hiši pravzaprav nenehno igralo in pelo.

Prvi koraki v svet glasbe in v svet poklicnih izzivov

Še preden jo povprašam, kako se je začela njena glasbena pot, me obhajajo misli, kako neverjetno čist zven glasu ima nasmejana skodrana gospa, ki sedi nasproti mene in me spomni na Sanjo Doležal iz znane skupine Novi fosili. Že kot otrok, pripoveduje Jacinta, je igrala klavir pri Tatjani Mole, že od prvega šolskega dne je bila v šolskem pevskem zboru pri tedanji zborovodkinji Taji Balog in ker se je njen pevski talent že nakazoval, je že kot deklica sprejela izzive, da je večkrat odpela kakšne solo točke.

»Malce se je kar pričakovalo, da bom šla na srednjo glasbeno šolo, tudi učiteljica Tatjana mi je večkrat dejala "mali Mozart", toda v življenju so se lastne želje in dane priložnosti kar nekako pokombinirale in ker sem od nekdaj imela željo delati z ljudmi (predvsem z otroki in z mladimi), sem se podala na to pot.«

Kot osnovnošolka je Jacinta želela biti babica v porodnišnici ter se podala na srednjo zdravstveno šolo v Celje in zatem še na študij na Fakulteto za zdravstvo in Pedagoško fakulteto.

 

Ansambel Zvončki in Slovenski odmev

Kot dijakinja je bila povabljena k ansamblu Zvončki, ki ga je ustanovil Jože Rus.

Bil je to klasičen narodno-zabavni kvintet, v katerem so prepevali in igrali Jacinta Doberšek, Robert Zorec, Aleš Breznikar (in za njim Tomaž Lavrinc), Franjo Čikvar, Andrej Lamovšek, Matjaž Kosem, Marko Krajšek.

To je bilo nekje 1988, '89 leta. Aktivni so bili tudi festivalsko (Ptuj, Števerjan), posneli so kaseto.

Ansambel Zvončki se je kasneje preimenoval (1991) v Slovenski odmev in tudi zasedba (še vedno kvinteta) se je malce spremenila. Jacinta je bila vključena tudi kot avtorica besedil. V letu 1999 je ansambel zaključil s svojim delovanjem.

 

Cerkvena glasba in Mešani pevski zbor sv. Peter s statusom društva

Jacinta je v tistem času začela s sodelovanjem v cerkvenem pevskem zboru, še pred tem pa je že pela v cerkveni glasbeni skupini, ki je bila pravzaprav kot mladinska skupina obenem zametek kasnejšega zbora.

»Spominjam se, kako me je mama peljala k tedanjemu kaplanu Janezu Šketu (v času župnikovanja Cirila Merzelja) in mu povedala, kako zelo si jaz želim prepevati. In sem začela prepevati v cerkvi. On me je učil tudi igranja na akordne citre, na kitaro – vse na ljubiteljski ravni.«

Takrat je delovala mladinska glasbena skupina in zbor starejših pevk. Ko je leta 1992 že kakšno leto bil v radeški župniji tedaj nov župnik Slavko Kalan, je Jacinta prevzela vodenje zbora. Starejši pevci so poskrbeli za petje pri maši ob 8h, mlajši pa ob pol enajstih. Kasneje se je zaradi vse večjega sodelovanja v samem kraju ustanovil zbor kot društvo. Vse od 1992 pa do 2019 je z glasbenega, zborovodskega vidika bdela nad Mešanim pevskim zborom sv. Peter.

Petje je postopno prehajalo na štiriglasno zborovsko. »Sestava generacij pevcev in pevk je bila zelo barvita. Nekateri so imeli posluh, niso pa bili notalisti, spet drugi so bili z akademsko glasbeno izobrazbo, osnovnošolci, dijaki, študenti in odrasli z družinami ali brez.

Pevce sem se trudila vzgajati v sodelovalnosti, spoštovanju, osebnostni rasti, pripadnosti zboru, župniji in kraju. Seveda pa obenem držati glasbeno izvajanje in vse, kar je »priletelo iz ust« na zgledni kakovostni ravni. Kajti tudi tako smo izkazovali spoštovanje vsemu, kar smo počeli - svetemu prostoru v cerkvi, kjer se je večinoma prepevalo, ljudem in duhovnim besedilom. Doživljanje duhovne vsebine preko glasbe je bila za mnoge generacije pevcev zbora močna duhovna izkušnja, prostor druženja, prijateljstev in delovanja. Mnogi povedo, da jim je dalo petje v zboru posebne vrste duhovno hrano. Včasih smo ustvarili takšen zven petja, da me je ganilo do solz.«

Organist, ki je rasel v zboru in nadomeščal Jacinto kot zborovodkinjo, je bil Sebastjan Martinčič. Zadnja leta delovanja zbora so pevci in pevke v večini izvajali način petja vrste »a capella« - izvajanje glasbe brez spremljave glasbil.

Jacinta ima tri hčerke, ki danes štejejo: skladateljica Klara 24 let, študentka biopsihologije Lucija 21 let in dijakinja Gimnazije Center Celje Pia 15 let.

Med ustanovitelji slovenskega združenja za preprečevanje demence »Spominčica«

Jacinta je diplomirala dvakrat. Po prvi izobrazbi nosi naziv »višja medicinska sestra«, nato pa se je vpisala še na univerzitetno raven študija - na tej poti sta se prepletali zdravstvena, pedagoška in andragoška smer. Leta 1997 je postala tudi »profesorica zdravstvene vzgoje«.

Ker jo je že v času študija zelo privlačila psihiatrija in duševno zdravje ljudi, je že tekom študija delala tako kot prostovoljka kot tudi "za kakšen študentski tolar" na Psihiatrični kliniki Ljubljana-Polje. Tam je bilo po drugi diplomi tudi njeno prvo delovno mesto in sicer intenzivni oddelek moške geriatrije, kjer je dobila izjemne strokovne priložnosti, saj so jo kmalu prepoznali za prevzemanje vodilnih mest.

»Na kliniki sem delala z odličnimi ljudmi in občutek imam, da poteze, ki sem jih bila deležna s strani mentoriranja meni, tudi sama danes dajem naprej pri mojem delu s študenti,« opiše, kako kljub pretečenemu času od tedaj pa do danes nič ni zastarelo, saj so bili strokovnjaki na psihiatričnem področju že takrat zelo napredni. Kako zelo, sam zase govori podatek, da je bila tesno vpeta v ustanovitev slovenskega Združenja za pomoč pri demenci Spominčica.

Jacinta je danes tudi predavateljica in zunanja sodelavka Fakultete za zdravstvo Mariboru in mentorica praktičnih vaj za področje skupnostne psihiatrije.

Še več: edukativni program za svojce oseb, ki se soočijo z diagnozo demenca, je delo Jacinte Doberšek, kar velja posebej izpostaviti, saj je z ozirom na uspešno vzpostavitev točk "Spominčica" po vsej Sloveniji, to njen velik pionirski projekt na tem področju. Z njim se je istočasno ukvarjala tudi v njenem drugem diplomskem delu.

Jacinta je danes tudi predavateljica in zunanja sodelavka Fakultete za zdravstvo v Mariboru na magistrskem programu zdravstvene nege in mentorica praktičnih vaj za področje skupnostne psihiatrije. Je tudi članica izvršnega odbora Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v psihiatriji pri Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije. Pri isti zbornici izvaja redne ali izredne strokovne nadzore s svetovanjem v zdravstvenih ustanovah za področje duševnega zdravja in psihiatrije.

Jacinta je tudi zunanja strokovna sodelavka in strokovna supervizorka, predavateljica in članica interdisciplinarne skupine na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje za področje centrov za duševno zdravje odraslih. V strokovni literaturi jo najdemo kot avtorico strokovnih člankov in recenzentko.

 

Dota učiteljice solo petja kot dodatni temelji pri poklicni poti

Tekom študija je Jacinta uspešno zaključila šestletno obdobje solo petja na nižji stopnji. Svoj glas je pilila pri sopranistki Ileani Bratuž Kacjan v Ljubljani, kjer pa je Jacinta po svoji oceni zares pridobila dragoceno bazo tehnike in postala zmožna povezati svoje osnovno pedagoško znanje v vlogi profesorice ter ob prepletu obojega imela kompetence, da je številne zadeve, ki jih je na glasbenem in pedagoškem področje že usvojila, lahko kasneje kot zborovodkinja ustrezno predajala naprej – osnove tehnike petja.

POKLICNO ŽIVLJENJE JACINTE DOBRŠEK

Osnova je dober stik!
Medtem, ko teče pogovor z Jacinto Doberšek kot da sva stari prijateljici (pa sva se pravzaprav iz oči v oči in skozi delovni klepet družili prvič), zaznam, da ne glede na to, o katerem področju njenega življenja, ki jo je zaznamovalo, govoriva, Jacintin ključ za uspehe, ki jih je in jih še vedno beleži, predstavlja dejstvo, da je oseba, ki preprosto zna poskrbeti, da se zgodi in razvije dober stik ter vzpostavi neka mera zaupanja, tudi zmožnost postaviti se v čevlje drugega človeka.

Po zaposlitvi na Psihiatrični kliniki Ljubljana-Polje je Jacinta delala še kot profesorica na Srednji zdravstveni šoli v Celju (zanimivo – tam, kjer je bila nekoč tudi sama dijakinja). Zatem je šla znova bliže domu. V smehu, a vseeno resno pove: »Te vožnje v kombinaciji z vzgojo majhnih otrok res ubijajo.« Za nekaj časa, 9 let, se je ustalila v Thermani - Zdravilišču Laško, kjer je bila vodja medicinskih programov in je med drugim intenzivno delala z društvi, katerih člane je povezovala določena bolezen (multipla skleroza, paraplegija, diabetes, fibromialgija, možganska kap ipd) in imajo tudi sedež, še danes, v Laškem.

V vsaki službi do tedaj, pri vsakem delodajalcu, je imela po eno porodniško odsotnost: V Ljubljani s Klaro, v Celju z Lucijo in v Laškem s Pio.

Bliža se prvemu okroglemu jubileju delovanja v Sevnici

Od leta 2013 je Jacinta zaposlena v Zdravstvenem domu Sevnica – tu je njeno področje psihiatrija in duševno zdravje. Močno zagovarja tezo, da je psihofizično zdravje skupek več dejavnikov, od gibanja, do primerne in uravnotežene prehrane, skrbi zase, genetike, pa do duhovnega, čustvenega in intelektualnega aspekta. »Ko govorimo o tem, da je nekdo strokovnjak s področja duševnega zdravja, mora imeti pravzaprav vso to znanje in v procesih obravnave odstirati vse te olupke,« nazorno po sistemu čebule ponazori sogovornica Jacinta in pove, da je »ta celostnost resnično velik in odgovoren izziv. Vendar pa sta škarje in platno za ključni premik k boljšemu in stabilnejšemu duševnemu zdravju vedno v rokah posameznika, ne terapevta, svetovalca ali družinskih članov«.

Leta 2013 je bila v Zdravstvenem domu Sevnica vzpostavljen program »Skupnostna psihiatrična obravnava«, ki je nato leta 2019 postal del Centra za duševno zdravje odraslih. To je regijska služba, ki multidisciplinarno pokriva populacijo 70 tisoč ljudi z območja petih občin – tudi radeške. Jacinti je bila zaupana odgovornost, da vzpostavi nek nov model dela v regiji in slovenskem prostoru, intenzivno sodelovalnost visoko usposobljenih strokovnjakov, ki so člani strokovne ekipe in katerih delo je timsko, v središču vseh procesov pa potrebe osebe z duševnimi težavami. »Težav v duševnem zdravju se je nekoč držala močna stigma, a k sreči je to vse manj tabuizirana tema,« pravi Jacinta z obžalovanjem, da kljub napredku in vse večjemu dajanju teže tematikam o duševnem zdravju, ljudje, ki imajo tovrstne težave, še vedno precej pozno poiščejo ali sprejmejo pomoč. 

Kdorkoli v domačem ali širšem okolju zazna odklone na področju duševnega zdravja ali zasvojenosti (domači in drugi bližnji, nekdo iz društva, učiteljica, pediater, izbrani osebni zdravnik, urgentne službe, policisti…pravzaprav kdorkoli, ki zazna stisko sočloveka, lahko pokliče v Center za duševno zdravje in se posvetuje. V Centru za duševno zdravje odraslih nato iščejo strinjanje osebe s težavami in pristopajo diskretno, profesionalno in z visokimi etičnimi načeli.

Če se posameznik s težavami ne strinja s sodelovanjem in nima uvida vase in v svoje težave, žal zdravljenje in usmerjanje k boljšemu življenju zanj in posledično za bližnje ni mogoče. »Stvari niso črno-bele in področje duševnega zdravja je vse prej kot enostavno, prav zato je tudi nujen multidisciplinaren pristop strokovnjakov«, opisuje Jacinta ter navaja strokovnjake kot so zdravnik psihiater, diplomirana medicinska sestra, delovni terapevt, socialni delavec, psiholog in klinični psiholog – vsi s specialnimi in podiplomskimi znanji. »Tudi večkrat dnevno »staknemo« glave skupaj in iščemo načine, kako dalje.«

Jacinta tudi svetovalka v duševni stiski pri Slovenskem združenju za preprečevanje samomora »POSVET« v svetovalnici v Sevnici

Moja sogovornica je tudi dolgoletna svetovalka v duševni stiski, kamor se naročijo posamezniki ali njihovi svojci, ki ne vedo, kako bi sebi ali bližnjim pomagali. Lahko osebno ali po telefonu. Na svetovanje se naročijo posamezniki iz regije in od drugod in največkrat prvič spregovorijo o problemu s sabo ali odnosu z bližnjim. Lahko se je zgodilo nekaj zares hudega kot je izguba zdravja, smrt bližnjega, prometna nesreča, alkoholizem partnerja, starševske težave in drugo.

Vstop je mogoč brez zdravstvene kartice in je brezplačen.

Po več svetovanjih se posameznika razbremeni, nauči določenih veščin reševanja težav in skrbi zase ali se predlaga dodatna pomoč , morda vključitev v Center za duševno zdravje, če je to potrebno.

Najpogostejša diagnoza, v Radečah in tudi Posavju: neopredeljene demenca, anksioznost in bolezni odvisnosti zaradi uživanja alkohola

»Imamo veliko starejših ljudi, ki majo resne težave v duševnem zdravju in pridružene telesne bolezni. Tudi starejši ljudje so poleg težav zaradi demence lahko depresivni in samomorilni. Lahko so to resna, življenjsko ogrožujoča stanja kot so grožnje s samomorom, heteroagresijo, huda škoda na zdravju zaradi duševnih težav in bolezni zasvojenosti. Takrat se vključimo strokovnjaki Centra za duševno zdravje odraslih,« pojasni Radečanka, ki nadaljuje, da v primerih, ko se svojci ne zmorejo več doma spoprijemati z odkloni v vedenju bližnjega, je mogoče pomagati v domačem okolju.

O tem govorijo same zase zmanjšane hospitalizacije v psihiatričnih ustanovah in za 75% zmanjšano število klicev na policijo na temo nasilništva in agresije v regiji. »Pomembno je ne zatisniti si oči. Včasih je čisto naključen znanec lahko najboljši terapevt, če uspe vzpostaviti zaupen odnos« zgovorno komentira Jacinta in v zaključku pogovora položi na srce, naj bomo kot ljudje do sočloveka pozorni, spoštljivi in pripravljeni prisluhniti ali preprosto videti. Prepoznava stiske je namreč prvi korak k reševanju le-te.