Letos bo podeljen 42. in 43. zlatnik Občine Radeče in poleg Pihalnega orkestra radeških papirničarjev ga bo na slavnostni seji prejel Franc Gros, ki je v domačem kraju poznan kot poznavalec papirne industrije, dolgoletni predsednik Društva invalidov Radeče, bil je prvi predsednik Gasilske zveze Radeče, velik del njegovega življenja pa že od mladih nog zapolnjuje sooblikovanje družabnega utripa - najsi bo to vključenost v pripravo proslav in priložnostnih dogodkov ter pripravo ter branje govorov, v veliki meri pa tudi vključenost v gledališki svet v vlogi ljubiteljskega igralca.

Danes 73-letni Franc Gros, ki ponosno pove, da je ne le Jagnjeničan, pač pa, da je celo rojen v tem naselju, je še eden od pripadnikov tistih generacij, ki so na Jagnjenici tudi obiskovali šolo. Tam je zaključil prve štiri razrede, nato nadaljeval šolanje na matični šoli v Radečah. Pot ga je zatem vodila v poklicno papirniško šolo v Krško ob podpori Papirnice Radeče, ki ga je štipendirala.

Služba, vojska, šolanje. Vso delovno dobo "pustil" v domači papirnici

Nato se je zaposlil v domači papirni tovarni, ko je prišel iz vojske (prvega pol leta v kraju Doboj, BiH, nato je bil pisar in kurir v kraju Beli Manastir na hrvaško-madžarski meji), pa je delal tudi v Kovačiji Dornik. Toda dve vrsti dela in polna zapolnjenost v dnevu niso dolgo trajali, kaj kmalu je namreč začutil, da mu prenaporno zadan ritem načenja zdravje in opustil je težaško delo ob ognju.

Toda obmiroval ni. Podal se je na Šolski center tiska in papirja, kjer je izredno obiskoval tehnično šolo v Ljubljano in tudi pri tem šolanju mu je s štipendiranjem prišla naproti Papirnica. "Bilo je 'zagamano'. En teden smo imeli pouk cel dan, od 7.30 pa do 19.30 (z vmesnim odmorom za kosilom), naslednji teden pa je bilo potrebno v službi nadomestiti 'izgubljene' ure," opisuje Gros, ki se spominja, da je bilo naporno menjavati izmene. Da bi človek imel študijski dopust kot danes, tega tedaj ni bilo - v proizvodnji mu niso šli najbolj na roke in moral se je znajti po svoje. "Kdaj sem tudi po 24 ur skupaj delal, 3 zaporedne izmene na treh različnih deloviščih."

Prva vodilna funkcija v mladinski organizaciji

Franc je leta 1961, ko je bil petošolec, že vstopil tudi v vrste Planinskega društva Radeče. Le tri leta kasneje sta skupaj z Janezom Starino prehodila že celotno zasavsko transverzalo, ki je segala od Titovega Kumrovca pa do Kuma. Tedaj se je začel vključevati tudi v gasilske vrste. "Ko zdaj gledam na vse skupaj nazaj, vidim, da smo nekateri menda rojeni, da smo kar nekako ves

čas aktivirani in smo pač povsod zraven," opisuje že v mladosti zaznavno lastno potrebo po družbi, ki je pripeljala do družbenega, kulturnega in tudi političnega udejstvovanja.

"Ko smo bili mladi, smo se dobivali in nekoč kar sklenili, da bomo organizirali mladinsko organizacijo - to smo leta 1968 tudi registrirali in je imela svoj lokalni sedež na Jagnjenici, od koder smo člani izhajali, 'centrala' pa je bila v Laškem."

Kasneje je bil Gros predsednik mladine tudi v radeški papirnici, v sklopu teritorialne obrambe pa polit-komisar, v tej vlogi je predeloval cele skladovnice gradiva in nato predaval o varnostnem stanju. 

"Organizirali smo pohod z zastavo v Čimerno in tam naredili miting," še obuja spomine na njegov čas, ko je bil mladinec v nekoč skupni jugoslovanski državi.

Leta 1975 je storil še zadnji korak na področju izobraževanja v papirniškem svetu, ko se vpisal v višjo papirniško šolo. Sprotna izpopolnjevanja preko seminarjev in usposabljanj so seveda nadalje potekala tekom celotne njegove zaposlitve v Papirnici Radeče, toda z obiskovanjem višje šole v Mariboru se je formalni del šolanja končal.

Vso svojo delovno dobo je "pustil" v Papirnici Radeče, kjer je zasedal različna delovna mesta. "Najprej sem bil mlinar papirne mase, po šoli sem bil kratek čas vodja priprave dela in nato kar nekaj let v razvoju. Ko pa se je začelo postavljati t.i. stroj 5, sem bil na obratu proizvodnje vrednostnih papirjev sprva izmenovodja, nato pomočnik vodje proizvodnje in naposled vodja proizvodnje," opisuje vzpenjanje stopničko za stopničko v njegovi karieri Franc Gros.

Do prevzema odgovornih nalog v proizvodnji vrednostnih in zaščitenih papirjev, kar mu je jemalo veliko časa, je bil polno družbeno angažiran, z omenjenim prevzemom pa je bilo potrebno aktivnosti zmanjšati, saj je preprosto dan imel premalo ur za vse.

Leto 1978 je bilo za Franca Grosa posebna prelomnica. Poročil se je z Jožico roj. Sumrak iz Radeč, s katero sta se že leto po poroki razveselila prve hčerke Alenke, nato sta se jima rodila še sin Domen in še ena hčerka Franja. Vsi trije otroci Franca in Jožice so jima skupno nadeli osemkratni naziv "dedek/babica" - imata namreč osem vnukov.

Po prvem težkem infarktu, ki ga je doletel leta 2001, je kasneje dobil psihično manj naporno delo in postal svetovalec direktorja (to funkcijo je tedaj zasedal dr. Andro Ocvirk). To je bil na nek način tudi povod, da se je kot invalid III. kategorije včlanil v Društvo invalidov Radeče.

Že 17. leto na čelu Društva invalidov Radeče

Prva dva predsednika Društva invalidov Radeče sta bila Anica Kastelc in Viktor Sušin, ko je slednji tragično preminil, pa je leta 2006 tretji in aktualni predsednik postal Franc Gros.

"Prvo, česar sem se lotil, je bilo, da sem se šel na Občino dogovarjat, da se dodeli prostor na oglasnem panoju ob ploščadi v centru Radeč," v preteklost pogleda sogovornik z zavedanjem ob prevzemu funkcije, da dela ne bo malo in da je obveščanje eden ključnih dejavnikov za uspešno delovanje.  "Danes je že vse drugače, imamo telefone, računalnike, e-pošto, z več kanali je tudi komunikacija lažja in hitrejša."

Širjenje obzorij, kultura, razvedrilo

Društvo invalidov Radeče šteje preko 300 ljudi; med njimi prevladujejo članice, katerih je kar dve tretjini, preostala tretjina so moški. Med njihovimi stalnimi, že tradicionalnimi aktivnostmi so aktivnosti v sklopu športne sekcije (ribolov, balinanje, streljanje z zračno puško, pohodi, tekmovanje v pikadu), pa vsakoletno družabno srečanje, organizirajo kopalne dneve v termah, v decembru razveseljujejo z razstavo ročnih del, občasno prisluhnejo tudi predavanjem večinoma zdravstvenih in psiholoških vsebin.

"Problem današnjega časa je osamljenost, z njo najpogosteje pridejo negativne misli in te slabo vplivajo na zdravje. S predavanji in različnimi druženji, opažam, veliko pomagamo ljudem. Našim članom veliko pomeni, da se vidijo, pogovorijo, si en drugem kaj zaupajo in spoznajo, da pa nimajo le oni sami probleme, takšne in drugačne. In vsako breme je malce lažje nositi, če ga deliš, tudi če le s tem, ko steče to medsebojno druženje in komuniciranje," opisuje Gros največjo dodano vrednost njihovih aktivnosti znotraj Društva invalidov Radeče.

V preteklosti so imeli tudi že pekovsko delavnico z domačim kulinaričnim mojstrom Francijem Planincem, vsaj 3-4-krat letno se podajo na izlet, pa martinovanje in zaključek leta so tudi v njihovem rednem planu dela.

Ko se v Društvu invalidov Radeče, zlasti če od zadnjega širšega srečanja mine več časa, člani snidejo, "nastane kot v čebelnjaku.

Včasih se še kaj zapoje, priložnostno kaj zaigra in tudi zapleše. Ljudje se zares sprostijo in to je največje plačilo - ko vidiš, kako so ljudje srečni in veseli. 

Ne pride pa tako vzdušje kar samo od sebe, treba je seveda za to kaj organizirat, pa poskrbeti tudi za kapljico in prigrizek, kot pravi že rek 'Ljubezen gre skozi želodec'," doda Gros.

Franc Gros je bil tudi

  • delegat Republiške skupščine za Zbor občin v Državnem zboru Republike Slovenije,
  • dobrih deset let godbenik v Pihalnem orkestru radeških papirničarjev - igral je bas tubo,
  • član raznih SIS-ov (S-amoupravnih I-nteresnih Skupnosti - za kulturo itd.),
  • krvodajalec okrog deset let, ipd. 

 

Posebne vrste ljubezen: odrske deske

"Ne znam reči NE," pravi sogovornik, kot bi želel opravičiti vso njegovo široko vpetost na različnih področjih. Že v mladostnih letih je bil dejaven na področju iger in proslav (prihod Dedka Mraza, prvi maj, dan žena, ipd.) ter gasilskih zadev.

"Že v osnovni šoli sem pri Janezu Pešcu, ki je bil moj razrednik v 7. razredu, sodeloval v dramskem krožku. Pešec je posebej rad pripravljal zborne recitacije, tudi po 20 nas je bilo poleg pri posameznem nastopu," opisuje Franc Gros in se spominja igre, ki je nastala po Aškerčevi baladi Stara pravda.

Ko je odslužil obvezno vojaščino, je bila prva igra, v kateri je igral Klopčič, nato Poslednji mož, kasneje je nastopil tudi v Pepelki, občinstvo so nasmejali tudi z uprizoritvijo Goldonijevih del. Vse igre je tudi režiral. 

V radeške gledališke vode je "zaplaval" po zaslugi njegove nečakinje, ki je bila svoj čas aktivna na področju radeškega gledališča - bila je tesno vpeta v nastajanje prvega radeškega filma "Prvi spomin". To je bil dokumentarni film, ki so ga posneli v času prenavljanja današnjega doma kulture, in v tem filmu je Franc posodil svoj glas.

Čez čas je nastala vez z Gledališkim društvom Radeče in predsednico le-tega Sašo Plevel, in Franc je nastopil v številnih uprizoritvah: Randez Vous (2007), Skrivni dnevnik Jadrana Krta, v pevski Vaji zbora (2012), v Gospe poslančevi (2014), v spektaklu-mjuziklu The Rocky Horror Show (2016), v kriminalni Vrvi (2018) in zadnje postavljeni na oder s številnimi gostovanji Micka se moži (2019).

       

"Ravno strašno veliko se ni treba učiti in pripravljati, se je pa treba znati zavzeti in se predvsem vživeti v lik," odgovori Franc Gros, ko povprašam, kako zelo naporno je "guljenje gledaliških špehov".

In ko moja radovednost išče tudi odgovor na vprašanje, ali mu je kakšna uprizoritev posebej ljuba, pove: "Ko sva ob lanskem kulturnem prazniku, ko je Priznanje Ivana Pešca prejel Srečko Jazbinšek, s Katjo Čeč izvedla recital Prešernovih pesmi (že kot mladenič sem oboževal njegova dela in marsikatera znal na pamet, ne pozabi poudariti), mi je to res veliko pomenilo, menim, da sva res dobro izpeljala nastop."

Franc Gros je aktiven tudi v gledališkem delu Kulturnega društva Svibno - to je sopredlagatelj k njegovemu priznanju. V njihovi odmevni tragediji Viljem Ostrovrhar je upodobil grofa Urha. V Svibnem je veliko raznih prireditev, na katerih sodeluje Kulturno društvo Svibno in Franci se vedno rad odzove njihovemu povabilu. Prav tako že vrsto let z veseljem sodeluje na tamkajšnji decembrski prireditvi za najmlajše. 

Njegov gledališki talent so prepoznali in ga izkoristili tudi za njihove namene še v Društvu Trg Sevnica, preko katerega je igral v predstavah Deseti brat, Celjski grofje, s Katjo Čeč sta skupaj nastopila v igri Striček Vanja. Posebne vrste izziv je bila zanj uprizoritev barona Rebenburga ob otvoritvi prenovljenega paviljona na sevniškem gradu, tedaj se je bilo potrebno naučiti zares veliko besedila.

Je pa na tem mestu potrebno poudariti, pravi Gros, da je Papirnica Radeče dala precej na kulturo: proslave so bile ob vsaki najmanjši priložnosti in toliko bolj ob velikih družbenih/državnih praznikih (dan žena, 1. maj, 29. november, itd.). Sprva je bil organizator Janez Pešec, kasneje je njegovo delo nadaljeval Gros, njegov učenec - sprva v šoli in skozi leta tudi na kulturnem področju. 

Leta 2010 mu je Gledališko društvo Radeče podelilo Radeg-a. Na predlog PGD Jagnjenica pa je leta 2012 prejel Priznanje Ivana Pešca in leta 2015 srebrno Linhartovo priznanje. Sam skromno komentira: "Sem ob teh priznanjih menil, da so v našem okolju ljudje, ki so do take vrste pohvale in nagrade bolj upravičeni, toda po drugi strani menim, da je prav do predlagateljev - če so že prepoznali in potrdili zaslužnost  -, da se nagrada sprejme, da se na nek način ne užali z zavrnitvijo," tehta mož belih las in bele brade, ki izdajajo njegovo dolgo življenjsko pot.

 

Brez njih ne gre: gasilci! Začel kot fantič, v zrelih letih postal predsednik novoustanovljene Gasilske zveze Radeče

Letošnji prejemnik zlatnika Občine Radeče Franc Gros se je v gasilske vrste v domače Prostovoljno gasilsko društvo Jagnjenica vključil že kot otrok in sodeloval. V 80-ih letih 20. stoletja je opravil šolanje za t.i. "podčastnika." Ko je radeško gasilstvo spadalo še pod okrilje GZ Laško-Radeče, je že bil podpredsednik te organizacije - tedaj so bili predsednik Križnik, poveljnik Krajšek in podpoveljnik Špiler.

Četudi je Občina Radeče postala samostojna z letom 1995, pa to leto še ni bilo tisto, ko je samostojna postala tudi gasilska zveza v Radečah.

Na to je bilo potrebno počakati dve leti, ko so se radeški in laški gasilci sporazumno razšli in v Občini Radeče je zaživela nova, samostojna Gasilska zveza Radeče - po tem, ko je potekala 5. julija 1996 ustanovna seja GZ Radeče v kulturnem domu Zidani Most, je bila v register društev vpisana 5. februarja 1997 in njen prvi predsednik je postal Franc Gros, ki je to funkcijo ob poveljniku Krajšku opravljal 8 let. 

V prvi upravni odbor so bili izvoljeni Franc Gros kot predsednik in Boris Knavs kot podpredsednik, Ivan Kosem, Simon Šmit, Franc Simončič, Ciril Ključevšek, Danilo Hočevar, Jože Blas in Martin Krajšek pa kot člani upravnega odbora. Nadzorni odbor so sestavljali predsednik Karlo Kržan ter člana Julij Jevševar in Zdravko Martinčič, častno razsodišče pa predsednik Franc Grebenc ter člana Ivan Celestina in Miran Grahek. Poleg tega so na prvem občnem zboru izvolili tudi poveljstvo, ki so ga takrat sestavljali Martin Krajšek (poveljnik), Anton Jevševar (namestnik poveljnika) in Ivan Dolanc, Vinko Mesec, Viktor Kmetič, Martin Plevanč ter Karl Zorec kot člani poveljstva.

Vse so postavili na novo in na račun Papirnice Radeče ustanovili tudi poklicno jedro -tega so oblikovali t.i. poklicni gasilci (Anton Kajić, Peter Kišek, Marjan Nograšek, Franc Titovšek), ki so z dežurstvom, preventivo in ukrepi pokrivali vsak eno izmeno.

In v tej luči je bila podpisana tripartitna pogodba, katere podpisniki so bili Občina Radeče (pod vodstvom tedanjega župana Ludvika Sotlarja), Papirnica Radeče in Gasilska zveza Radeče .

Ko je Grosa na mestu predsednika GZ Radeče nasledil Slavko Breznikar, je prvi ohranil vključenost v nadzorni organ radeške gasilske zveze, stika z matičnim društvom pa tako ali tako nikdar ni izgubil; tudi še danes sodeluje v veteranski zasedbi oziroma v ekipi starejših gasilcev.  

 

Edina želja: "Samo, da bi bil toliko zdrav, da bi lahko delal."

Franc Gros prav dosti prostega časa nima, saj le-tega v veliki meri posveča udejstvovanju na društvenem in družbenem področju, za kar - pošteno rečeno - nekoliko krivi tudi samega sebe:

"Nikomur ne rečem NE; tudi če se sprva upiram in se pokusim neke nove zadolžitve otresti, vseeno na koncu popustim."

Kolikor pa vendarle ni okupiran z delovnimi nalogami, pa ga veselijo opravila okrog hiše, predvsem pa je vesel svojih otrok in vnukov, katere skupaj z ženo Jožico, ki mu je pri vsem v veliko pomoč, rad pogosti na družinskih srečanjih.  

In na koncu  realno oceni, da leta že počasi načenjajo njegovo zdravje, ob čemer si želi le: "Da bi vendarle bil toliko zdrav, da bi lahko delal in se veselil s prijatelji in z domačimi."

 

Preberite še več člankov - Portret tedna

Zdenka Podlogar: Bolezen ji je vzela moč v rokah, pa je veselje našla v peki

Bilo ji je le 28 let, ko je zbolela in pri svojih 30-ih je morala zapustiti trg dela, na katerega se je sicer vključila takoj po končani osnovni šoli. Tako je narekovala diagnoza “revmatoidni...

Letošnji prejemnik zlatnika: Franc Gros

Letos bo podeljen 42. in 43. zlatnik Občine Radeče in poleg Pihalnega orkestra radeških papirničarjev ga bo na slavnostni seji prejel Franc Gros, ki je v domačem kraju poznan kot poznavalec papirne...

Portret Jacinte: glasba in delo z ljudmi

Pogovor z Jacinto Doberšek se je začel povsem drugače, kot z ostalimi sogovorniki, ki sem jih do sedaj intervjuvala, saj je po uvodnih vljudnostnih frazah, ki sva si jih izmenjali dejala: »Hvala za...