Bilo ji je le 28 let, ko je zbolela in pri svojih 30-ih je morala zapustiti trg dela, na katerega se je sicer vključila takoj po končani osnovni šoli. Tako je narekovala diagnoza “revmatoidni artritis”. In tako začutim že, ko se rokujeva, preden sedeva k pogovoru. Zdenka Podlogar, ki stanuje malce nad radeškim bazenom, pa se je našla v ljubiteljski slaščičarski dejavnosti, s katero ohranja roke gibljive in razveseljuje ljudi, ki okušajo dobrote izpod njenih rok.

Nedolgo nazaj je poskrbela za sladki del, ko so imeli gasilci PGD Jagnjenica, katerega član je njen sin Franci, zaključek leta 2023 in tudi, ko so imeli letos februarja občni zbor - za slednjega je pripravila šest pladnjev peciva, dva hlebca kruha in 75 krofov.

Zdenki sicer ni bilo ravno postlano z rožicami, saj je, ko je bila osmošolka, izgubila očeta in tako je njena mama (po rodu Knezova) kmalu postala vdova - pet otrok, med katerimi je bila Zdenka najmlajša pa ostalo brez očeta. Sicer so bili v družini poleg nje še trije bratje (dva - Vilko in Jože Šmit že pokojna, sestra Tončka pa je na Vrhniki in brat Viktor v spodnji Idriji).

Želela je nadaljevati šolanje v slaščičarski šoli, saj je od nekdaj rada pekla, v sebi je nosila to ljubezen do mešanja, gnetenja in dekoriranja. Toda s smrtjo očeta so se otroške sanje razblinile, saj je po zaključeni osnovni šoli opravila 6-mesečni tečaj šivanja in poprijela za delo. Zdenka je delala v Konfekciji Kora - v veliki zgradbi ob cesti na relaciji Radeče - Jagnjenica.

Utrinki iz Konfekcije Kora

"Kjer je danes občinska zgradba, je bil nekoč en del Kore, tam so ženske ukrojile izdelke, pripravljale vzorce (kreatorke), tam so bile pisarne, skladišče materiala in tudi trgovina, kjer je bilo mogoče po nižji ceni kupiti izdelke 2. in tudi 3. klase, z manjšimi napakami,” pripoveduje Zdenka, ki bo letos dopolnila 65 let in doda, da so bili pred-izdelki iz centra Radeč poslani v Koro (pred odcepom za smer Jelovo in Čimerno) na zaključna dela - šivanje.

V stavbi, kjer danes svojo proizvodnjo opravljata tiskarni Kolut in Jomi in ki ji še danes večina reče kar “Kora”, je bila prvotno druga zgradba, ki so jo sicer podrli in zgradili novo.

Iz Radeč se je tekstilna industrija preselila na obrobje in tako se je vse delalo na enem mestu.

“Ko se je Kora povečala, so bile spodaj kreatorke, ki so delale kroje in rezale, zgoraj pa je potekalo šivanje, tam je bila tudi pregledovalnica oblek in pisarne tehnologov,” se vsega še dobro spominja Zdenka iz časov, ko je bil šef tehnologinj Alojz Kralj.

“Spodaj so bile garderobe in sanitarije, jedilnica, kontrole artiklov, pa tudi kotlovnica, saj so se tedaj uporabljale likalne postaje na paro, likalniki pa so bili kar precej težki,” še doda.

Četudi je od časa, ko je Zdenka roj. Šmit delala v Kori, minilo že precej let, imen sodelavk ni pozabila: Ramovševa Kristina, Karlovškova Jožica (por. Sonc), Marija Karlovšek (por. Plaznik), Cetinova Dana, Medveškova (po domače Cumarjeva) Mimica (Marija), Štalčeva Tilka, Medvedova Dragica z Jagnjenice, Krajškova Rozika, Kunej Marija z Vrhovega, Kmetičeva Rozalija, Dragica Jahn, Draščkova Marjana, ... socialna delavka je bila Vilma MervičJoža Knez in Cvetka Vozel sta bili snažilki,” našteva.

Direktorska mesta v Kori so zasedali Franc Perše, Marija Mirt, Srečko Brilej.

Zdenka je bila likarica v končni fazi. Tudi entlala je, to je opletanje s štirimi ali petimi nitmi - poseben postopek, izveden z namenom, da se blago ne para, znan tudi pod kar tujim imenom “overlook”.
Kot mlado dekle so jo radi “ponucali” za vse: malo je šivala, likala medfazno in končno, entlala, šivala gumbe, tudi limanje centilina na preši je dala skozi, tedaj, ko se je veliko delalo za nemški trg.

“Sem šla po službi domov, z namenom, da bom kosilo pripravila, potem pa sem odpeljala na Močilno po slive, da bi slivovo marmelado skuhala, no, pa sem se vrnila domov na Stari Dvor in me je tam že čakal kombi, češ, da me peljejo nazaj v Koro, ker tovornjak že čaka, da bo čimprej naložil in odpeljal robo,” je opisala enega od primerov iz časov, ko je tekstilna industrija v Radečah cvetela.

 

Od bolezni do nove ljubezni

Pri njenih 28 letih pa je Zdenko doletela bolezen. Od marca do septembra so preiskovali in ugotavljali, kaj ji je ter naposled ugotovili, da trpi za revmatoidnim artritisom. Ta pa seveda močno vpliva na gibljivost in spretnost, ki sta bili v Kori še kako pomembni. Tako se je bila Zdenka primorana invalidsko upokojiti.

“Servete in brisače zlagat, da roke ne obstanejo,” ji je slikovito tedaj svetovalo zdravniško osebje. Sprva je malo pekla in malo delala gobeline, sedaj se že nekaj časa posveča samo ljubiteljski slaščičarski dejavnosti.

Veselje do priprave sladic je v sebi nosila od nekdaj, rada je pekla. “In veliko šenkala,” pravi ter doda, da “pri peki, ki ni količinsko obsežna, nimaš kaj zaračunavat, ampak daš iz srca, ko pa se že pripeti, da kdo naroči po nekaj kilogramov peciva, pa se dela spet ne lotim z mislijo, da bom nekaj zaslužila, ampak gre tu za veselje do dela in da se čim več gibljem zaradi bolezni, da ne bi obstale roke, kot je posvaril zdravnik.”

Medtem, ko se pogovarjava, se v steklenem krožniku na mizi pred nama bohotijo linški piškoti, orehi, breskve, gobice - tako jurčki kot rdeče mušnice, toliko različnih vrst drobnega peciva in prav vsak kliče “Poskusi me, zagrizni vame.” 

Res je okus tisti pravi, domač. Nekaj povsem drugega kot piškoti, ki jih - četudi dobre - lahko človek najde na trgovinskih policah. Domače je vendarle domače.

“S tem se kar zamudiš, je pa lepo za videti in dobro za okusit,” pove Zdenka, ki je v preteklosti delala tudi torte, toda ker ji zaradi bolezni roke spodvija, sama zaznava, da to ni to.

“Nekaj na pol narejenega pa ne želim dajati od sebe,” prizna in s tem komentarjem razkrije svojo stran, ki kaže na urejenost in ličnost ustvarjenega.

Kot pravi Zdenka, najraje peče drobno pecivo, sadne biskvite (z nadevi iz jabolk, ribeza, breskev), v njenem priljubljenem slaščičarskem repertoarju je preko 35 vrst keksov.

“Včasih sem pekla tudi rolade - jih želim spet, se bom potrudila,” pravi in za hip pogleda svoje roke, ki že na prvi pogled nakazujejo bolezen ob njihovi skrivinčenosti. Ker se, posebej ob praznikih, loteva tudi potic - kokosove, orehove, ni bojazni, da ji obuditev izdelave rolad ne bi uspela.

Marsikdo reče: “Se ne splača pečt.” Tako je: Če bi človek veliko računal, ljudje ne bi naročili, če računaš premalo, je izguba. Jaz vse te sladke prigrizke delam, da ohranjam moč v rokah. Nekaj že dobiš, da si povrneš stroške za kupljen material, a glavnina vseh, ki pečemo, to počne iz ljubezni do peke same, no, jaz pa v še večji meri zato, da mi roke ne zaspijo. Na primer, sesati in oken pomivati ne morem, skuham in pomijem pa že - počasi, v mojem ritmu, opisuje Zdenka.


Rada pogleda oddajo Dobro jutro - posebej del, kjer kuhajo, in dobesedno naštudirano ima, kdaj so tudi na ostalih televizijskih programih oddaje, kjer se kuha in peče. Tam tudi najde kakšno idejo, ki jo nato preizkusi v praksi.

Dobro leto dni je, kar je vdovela, saj je lani konec februarja po možganski kapi, ki je vodila naprej v multiplo sklerozo, njen mož Franci sklenil svojo življenjsko pot.

Obraz se ji malce razjasni, ko začne pripovedovati o Leonu in Franciju, sinovoma, ki sta se Zdenki in njenem možu (doma je bil z Močilna, delal je v Papirnici) rodila v zakonu. 

Leon je veliko na terenu, saj dela v gradbeništvu, Franci pa je zaposlen v Tovarni kemičnih izdelkov v Hrastniku. Leon je bolj malo doma, saj pogosto dela od jutra do večera, Franci pa je več na domačiji.

 

Pri hiši še decembrsko praznično bogato okrasje z lučkami

Že v lanskoletnem božično-novoletnem času je Franci svoj čas in trud namenil praznični okrasitvi ter tako polepšal domačijo z raznobarvnimi lučkami. “Vriskati in peti ravno ne moreš, ko izgubiš moža in očeta, vseeno pa sva razmišljala: “Ate od nekje, kjer je zdaj, gleda in bo ob tem morda vesel.”

Okras sta prišla pogledat Damjan Trebežnik in Brigita Stopar s Komunale Radeče, pa nova direktorica KTRC Radeče Maja Istenič, tudi kar precej družin je prišlo do njihove hiše, da so zlasti otroci občudovali lučke, ki jih je Zdenkin sin Franci res bogato namestil.

Nekako si vsak na svoj način poskuša narediti lep in srčen čas, ki ga imamo odmerjenega tu doli, za čas življenja, skomigne in se nasmehne Zdenka.

Ter me za slovo in v zahvalo za obisk obdari s pladnjem, polnim sladkih dobrot.

 

Fotografije Zdenke: D. J.

Fotografije Kore: FB skupina Radeče nekoč - hrani Jure Jaklevič (različni avtorji)

Preberite še več člankov - Portret tedna

Zdenka Podlogar: Bolezen ji je vzela moč v rokah, pa je veselje našla v peki

Bilo ji je le 28 let, ko je zbolela in pri svojih 30-ih je morala zapustiti trg dela, na katerega se je sicer vključila takoj po končani osnovni šoli. Tako je narekovala diagnoza “revmatoidni...

Letošnji prejemnik zlatnika: Franc Gros

Letos bo podeljen 42. in 43. zlatnik Občine Radeče in poleg Pihalnega orkestra radeških papirničarjev ga bo na slavnostni seji prejel Franc Gros, ki je v domačem kraju poznan kot poznavalec papirne...

Portret Jacinte: glasba in delo z ljudmi

Pogovor z Jacinto Doberšek se je začel povsem drugače, kot z ostalimi sogovorniki, ki sem jih do sedaj intervjuvala, saj je po uvodnih vljudnostnih frazah, ki sva si jih izmenjali dejala: »Hvala za...