Včerajšnje popoldne je bilo za mladiča velike uharice v starosti komaj pol leta izjemnega pomena, saj se je po 40-dnevnem zdravljenju poškodbe v zavetišču in vnovičnemu učenju letenja, vrnila v svoje naravno okolje.

Pri starem železnem mostu v Radečah oziroma pod Brusom, skalno pečino, na kateri se nahaja gams, se je zbralo zavidanja vredno število ljudi, z namenom, da si ogledajo spust velike uharice.

Le-to je v začetku preteklega meseca opazil domačin, Ljubo Krajšek iz Zidanega Mosta, kateri jo je zagledal ob robu ceste, kako je nepremično stala in gledala v smeri njegove vožnje – kot bi štopala, je šaljivo povedal in ko je ustavil vozilo, ni niti vzletela, ob čemer je kljub njegovem laičnem poznavanju ptic vedel, da takšno vedenje ni značilno za sove in da nekaj ni v redu.

Odpeljal jo je k sebi domov in poklical zavetišče ter znanega posavskega naravoslovca Dušana Klenovška, in glede na dana navodila, je 7. avgusta velika uharica pričela svojo pot zdravljenja in oskrbe v zavetišču za prostoživeče živalske vrste v Muti. Po naši zakonodaji je država tista, ki krije stroške zdravljenj, vendar pa že samo podatek, da je v treh mesecih veterinar zavetišča prejel povrnjena sredstva za 50 živali, medtem, ko jih je zdravstveno oskrbel 400, namiguje, da na sistemski ravni omenjeno področje izrazito šepa.

Dr. Zlatko Golob je poskrbel za rentgenski pregled, ki je pokazal, da je sova utrpela zlom golenice, zaradi česar je dobila gips in se po odstranitvi le-tega začela pripravljati na vrnitev v svoje primarno okolje. Kot je povedal Dušan Klenovšek, velika uharica ni bila v kletki, pač pa se je zadrževala na območju lastne začasne letalnice, da je vzporedno z rehabilitacijo imela tudi učne lekcije – da se je počasi naučila leteti.

Medtem, ko je Klenovšek, sicer sodelavec Kozjanskega parka, ob pomoči predstavnice Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) previdno izvlekel veliko uharico iz kletke, je ena izmed prisotnih dobronamerno ponudila sovi živo belo miš. Tjaša Zagoršek iz DOPPS je ob tem opozorila, naj se miško odstrani, saj mora sova sama upleniti svojo hrano, kar je v opisu dogajanja rehabilitacije ptice že predhodno povedal tudi biolog Klenovšek – velika uharica je v zavetišču v Muti namreč morala opraviti svojevrsten zrelostni izpit: če je želela preživeti, je morala sama ujeti zajca.

Tovrstni dogodki so ključnega pomena za ohranitev in vzdrževanje zavarovanih živalskih vrst, saj marsikdo v želji, da bi storil živali dobro, ravna tako, da prej povzroči škodo kot korist, in prav zato je bilo sobotno popoldansko druženje z nekaj naravoslovci pomembno z osveščevalnega vidika.

Klenovšek je povedal, da je bolj primerno ptico ali ptičjega mladiča, v kolikor ga najdemo na tleh, preprosto le položiti na neko višjeležeče mesto v izogib temu, da bi nemočno ali lažje ranjeno žival mačka pokončala; če pa ocenimo, da je poškodba ali rana potrebna veterinarske oskrbe, je najbolje poklicati zavetišče za nadaljnja navodila.

Tekom pripovedovanja o osmih različnih vrstah Posavja in Kozjanskega je Dušan Klenovšek tudi opisal tradicionalno (neupravičeno) poimenovanje sov kot »glasnikov smrti« in omenil posebna drevesa na Čelovniku – blizu kraja, kjer se je velika uharica vrnila v naravo, med katerimi velja omeniti okoli 350 let staro vrsto hruške – Lovretovo lesniko, Jesenkov črni bezeg, Mesojedčev navadni brin in Kosmovo bodiko.

Po slabi uri druženja pri radeškem mostu smo se odpravili proti strmem pobočju v smeri Čelovnika, saj je glede na zbrane podatke znano, da na območju Kincla na levi strani železniške proge (gledano v smeri Dobove) že več let živijo sove.

Ob tem, ko je varstvena ornitologinja Tjaša Zagoršek zabeležila podatke, na osnovi katerih se določi spol sove, ni manjkalo fotografiranj veličastne, sicer še majhne ptice, ki je s svojo ponosno držo dajala vedeti, da bo nebo okrog Kincla  kmalu postalo »njeno«.

Po napetem čakanju in občudovanju velike uharice je pet čez šesto popoldan nastopil trenutek, ko je prijem Klenovška, ki je skupaj držal uharičine noge in krila, popustil in ptica je svobodno poletela nedaleč od domačije Koritnikovih, proti mestu, kjer je narava izoblikovala neke vrste amfiteater.

V Sloveniji po Klenovškovih besedah sicer trenutno živi 100-150 parov velikih uharic, kar je v primerjavi s časom še približno 40 let nazaj, ko je bilo moč našteti le 5-10 parov, spodbudno za to vrsto zavarovane sove, katera za svoje normalno življenje potrebuje okrog 10 km2 razsežen prostor. Velika uharica ni le največja sova v Sloveniji, pač pa tudi v Evropi.

In če so še pred pol stoletja bile sove najbolj ogrožene zaradi nezakonitega lova, streljanja nanje in uplenjevanja, njihov obstoj dandanes najbolj ogrožata poseg človeka v njihov življenjski prostor v skalnih policah, na račun plezalne rekreativne dejavnosti in pristajanje ptic na drogovih elektro-daljnovodov (ob tem, ko se z razprtimi krili dotaknejo obeh žic, razlika v potencialu povzroči, da električna energije steče skoznje in povzroči njihov pogin).

Dogodki, kot je bil včerajšnji spust velike uharice v naravo s številnimi informativno-ozaveščevalnimi podatki ob tem, predstavljajo velik korak v smeri, da človek – v kolikor še ni – spozna, da življenjski prostor, v katerem živimo ljudje, ni le naš in da človek v okviru svojih zmožnosti priskoči na pomoč tudi živalim in rastlinam, kadar se le-ti znajdejo v stiski, obenem pa jih tudi pobliže spozna.