65 let po tem, ko so zaključili njihovo osnovnošolsko izobraževanje, so se minulo soboto v Gostilni Strnad na Hotemežu srečali nekdanji sošolci, ki so bili pred mnogimi leti razporejeni v dva razreda v Osnovni šoli Marjana Nemca Radeče. To so bili fantje in dekleta, rojeni povečini leta 1944 in 1945, le kakšen med njimi je bil 1943, in ti končali 8. razred leta 1960.
Dvajset le pozneje, leta so se 1980 odločili, da stike obnovijo, po tem, ko so jih poti življenja popeljale na različne konce Slovenije in tudi izven meja naše države. Ob 20-letnici so se obrnili na vodstvo šole, da so samo za hip, v času, ko Zakona o varovanju osebnih podatkov še zdaleč ni bilo, pokukali v redovalnici takratnih osmih razredov in si izpisali imena in priimke vseh takratnih učencev - da seveda ne bi koga pozabili povabiti na srečanje.
Kot so pojasnili, so prvih pet let učenci “stranski šol” (Svibno, Zidani Most, Loka pri Zidanem Mostu, Jagnjenica) šolske klopi gulili v domačih krajih, nato pa so prišli v Radeče, tedaj so dejali, v 1. in v 2. nižjo gimnazijo, skozi katero so zaključili svoje osemletno osnovnošolsko izobraževanje.
Ko jih pobaram, ali se še spominjajo takratnih učiteljic in učiteljev, en drugega dopolnjujejo v pripovedovanju: .../ Vera Kraševec je bila razredničarka, .../ Markoškova nas je učila telovadbo.../ Grabljičeva nas je učila slovenščino, bila je stroga; slovenščino je učil tudi Janez Pešec, ki pa je bil posebej navdušen in angažiran tudi pri izvedbi dramskega krožka .../ Bil je to čas, ko smo imeli v šoli ‘klinopis’ (se hudomušno nasmeji ta, ki je to izustil) - cirilico, takrat smo se še učili srbohrvaščino .../ Luka Leskovšek, ta pa nas je naučil reda, pridobilI smo dobre osnove pri matematikI pri njem.../ V našem času je bil ravnatelj Pergar, ko je on prišel v razred, smo vsi vedeli, da jih ‘bo en en dobil’ - vedno s tehtnim razlogom, on je držal vse pod kontrolo , sicer je poučeval zemljepis .../ Ivo Binder je učil kemijo. / Zdenko Rainer je tudi takrat poučeval, a nižje razrede, nekako 3., 4. .../ Na učitelje in šolo kot tudi na odnose in druženja, katerega tedaj ni manjkalo v izobilju, imajo vsi lepe spomine, ki marsikomu izvabijo iskrico v očeh.
Sošolci letnikov rojstva 1944-45 so sprva prirejali srečanja vsakih pet let, ob tem, ko so postajali vse starejši in marsikdo že malce vprašljivega zdravstvenega stanja, pa sklenili, da se bodo organizirano podružili kar vsako leto. Od njihove 48. obletnice konca osnovnošolskega izobraževanja pa vse do letos so se tako srečevali redno - zadnjo majsko soboto že 27-ič.
Njihova srečanja so potekala v njihovih mlajših letih na različnih destinacijah: pri Gašperjevem kostanju, v Gostilni Jež na Jagnjenici, tudi šolo so si šli kot zreli ljudje vmes ogledat, kako se je od njihovih šolskih dni spremenila, ob njihovi 50-letnici pa so imeli prav pravcati izlet, saj so se z avtobusom odpravili v Metliko, kamor se je poročila ena izmed njihovih sošolk in kljub takratni okvari avtobusa imeli pravo humorno in nepozabno doživetje.
Njihove življenjske poti kot tudi poklicna udejstvovanja so različna in ob vprašanju, katero delo/poklic je zaznamovalo največji del njihovega življenja, so odgovori zelo raznoliki, med njimi so namreč trgovci, železničarji, ekonomisti, kemičarka, nekaj učiteljic, zobozdravstvena asistentka, tajnica, vzdrževalci, itd.
Gonilni sili organizacije srečanj sta Milena (Lenka) Deržanič in Joža Kožar. Izmed vseh njihovih nekdanjih sošolk in sošolcev jih je 22 žal že preminilo, deset je takih, ki se srečanj ne udeležujejo, okrog 20 pa je teh, ki se z veseljem snidejo, obujajo spomine in vzdržujejo medsebojne odnose.
Vsakokrat udeleženci prejmejo neke vrste spomin na njihovo srečanje, letos je priložnostno darilce, ki jih bo materialno spominjalo na 65. obletnico šole, izdelal Valentin (po domače Zdravko) Martinčič, ki je v lesen krog zapisal ime in datum - tako so bili z medaljami okrog vratu na nek simboličen način vsi zmagovalci: ker složno vzdržujejo tradicijo srečanj!
“Radi se srečamo, ob tej priložnosti smo še posebej dobre volje, ko skupaj tudi zapojemo in vselej imamo ob slovesu le eno samo željo - da bi se čez leto dni spet vsi srečali,” so skoraj v en glas dejali.
Srečanje v Gostilni Strnad je vključevalo kosilo, dogodku primerno je mizo krasil velik šopek rož in v sklepnem delu njihovega druženja so se posladkali tudi s torto, ob kateri so samo sebi zapeli “Vse najboljše”. Z enotno željo, da se ob letu osorej kolikor toliko solidnega zdravja in veselega razpoloženja znova snidejo.
Doroteja Jazbec
