Anita Sonc je nasmejana in zgovorna ustvarjalka unikatnih kosov predvsem nakita, iz domače vasi Jelovo pa jo je ljubezni pot odpeljala proti slovenskim Benetkam - Kostanjevici na Krki. V njej je želja po ustvarjanju tlela vse od otroštva, ko je že kot dekletce rada preživljala čas z očetom Rudijem v njegovi mizarski delavnici. Pravijo, da so okrogli rojstni dnevi prelomnice in Anita je za svoj primer to potrdila.
Po njeni zadnji "ta okrogli" se je udeležila enega izmed tečajev umetniškega značaja. Mojster iz Srbije je prebudil speče želje iz otroštva in v Aniti se je zgodil tisti prelomni trenutek, ko se je preprosto odločila, da stori korak naprej. Korak, ki ga je imela v mislih in srcu že kot dekle.
Ko je zaključila osnovnošolsko izobraževanje v Radečah, je imela namreč željo nadaljevati v zlatarski smeri. To je bila tedaj kar eksotična ideja, obenem seveda tudi redka, da o tem, kakšen izziv je bil pridobiti pozitiven odgovor zlatarjev, ki bi bili pripravljeni nuditi prakso dijakom, ne izgubljamo besed.
Neslo jo je na trgovsko šolo, kasneje še na ekonomsko in slednjič do naziva tehnologinja prometa. Četudi dela v administraciji, kjer je zadovoljna, ji tisto pravo delovno veselje daje ustvarjanje v njeni delavnici v Dolnji Prekopi pri Kostanjevici na Krki, kjer živi zadnjih deset let, odkar ni več v domačem Jelovem.
Da so njeni izdelki nekaj res posebnega, je prva misel prav vsakega opazovalca, saj ga ni takega, kateremu ekstravagantne oblike in elegantne, redko videne poteze nakita, ne bi vzbudile zanimanja.
In prav to je tisto, zaradi česar so do sedaj vsi rekli, kako so jim rezultati Anitinega dela všeč. "Zdi se mi res krasno, da, ko si nekaj zamislim, zaželim, da bi imela, se le odpravim v delavnico in si preprosto sama izdelam," pravi navdušena nad novimi in novimi spoznanji zadnjih nekaj let, ki ji jih prinašata David Kramarič in Tina Mežek, zlatarska mojstra, preko katerih se uči novih tehnik.
Kmalu se tudi Jelovka po rodu odpravlja prav v družbi svojih učiteljev denimo v Munchen na sejem kristalov in mineralov, katere spretno vgrajuje v srebrne majhne konstrukcije.
Serijske izdelave pri Sonc Jewellery, kakor je Anita poimenovala svojo blagovno znamko, preprosto ni. Vsak kos je namreč unikat. Niti se ne trudi, da bi naslednji kos bil enak kateremu izmed prejšnjih.
In četudi si nekdo zaželi nekaj zelo podobnega, kar je Anita že izdelala, povsem identičnega stranka ne more dobiti, saj vso delo poteka ročno.
Začne se z žaganjem, nadaljuje z brušenjem in nato še piljenjem, lotanjem in poliranjem. "Če bi delala to kot osnovno dejavnost, bi mi kos nakita vzel povprečno 3 do 4 ure časa, a jaz ustvarjam po navdihu. Nikdar ne delam na silo, ker bi morala ali ker bi me priganjal kak rok - vedno po trenutnem navdihu, ko začutim tisti notranji vzgib po ustvarjanju. In tako kdaj kak kos nastaja tudi leto dni," pripoveduje Anita, ki dodaja, da niti nikdar ni imela želje, da bi od izdelovanja srebrnega nakita in dekorativnih predmetov živela.
Aniti idej in motivacije za nadaljnje delo ne manjka. Tudi mama Silva in njen življenjski sopotnik Mišo jo pri njeni ljubezni do izdelovanja nečesa čisto novega izpod njenih rok, od samega začetka podpirata. Kakor ji je bila potihoma ljubezen do ustvarjanja malodane položena v zibko, upoštevajoč mizarsko dejavnost njenega očeta Rudija in tudi brata Dejana (ki vsakodnevno ročno dela z lesom v sklopu vodenja delavnic delovne terapije za namen rehabilitacije), danes Anita svojih želja po rasti z vidika kreativnosti več ne daje na stran.
Izgovorov in preprek iz nekdanjih, mlajših časov, danes več ni. In četudi se pojavijo, jih Anita spretno potisne na stran. Ker dandanes ve: biti v delavnici, v duhu sproščenega in pomirjajočega vzdušja ustvarjati ter v vsakem pogledu z vsakim novim kosom nakita napredovati in rasti - to je to ...
