Po zaključenem splavarjenju in državnem prazniku se je v centru Radeč pričelo rušenje objekta, ki je marsikateremu občanu v času mladosti predstavljal prizorišče skupnega druženja. Pod radeško šolo, kjer se je nekoč nahajalo kegljišče na prostem, nato pa prostori Mladinskega kluba Radeče, so namreč pričeli z rušitvenimi deli, ki so predpogoj za pričetek del v sklopu izgradnje nove infrastrukture projekta »Varna pot v šolo«.
Da so malce pobrskali po spominu, so bili naprošeni Saši Pešec, Dušan Istenič, Tomaž Petavar in Miro Kumelj, ki so bili, nekateri skupaj, nekateri pa vsak v svojem obdobju mladosti, vpeti v mladinsko delovanje v radeškem okolišu.
Zametki mladinskega udejstvovanja so se pričeli v zgodnjih šestdesetih letih, ko so se pričela organizirana druženja mladih v duhu kulture in športa, v zdaj že porušeni stavbi je delovala tudi študentska organizacija pod vodstvom Stojana Binderja.
Kakor je mineval čas, so se menjavale tudi generacije, prav vsem pa je bil skupni imenovalec povezovanje in druženje ob hkratnem večinoma kulturnih vsebinah, malce manj pa športnih, navkljub temu, da so se srečevali posamezniki različnih osebnih prepričanj, ki so bili tudi različno politično opredeljeni. Petki in sobote so bili v zlatih časih delovanja radeške mladinske rezervirani za zabavne večere, ki so jih preživljali ob glasbi in plesu. »Nekaj časa smo šparal, vrgli skupaj denar in kupili kakšno plato, spominjam se Franka Zappe in Hendrixa, pa jo potem nekaj časa sukal,« pravi Istenič.
Manjkalo ni družabnih iger, kot sta šah, karte in namizni tenis. Sicer pa so pripravljali tematske večere, v okviru katerih so obeleževali tako slovenske kot jugoslovanske praznike, prirejali so slikarske in fotografske razstave in koncerte, ter se lotili tudi kakšnega športnega tekmovanja (kolesarski maraton, rokometno tekmovanje).
Rdeča nit vsega dogajanja so bili kulturni in glasbeni večeri, ki so krojili večerno in nočno življenje posamezne mlade generacije, skupna prizadevanja glede kvalitetnega preživljanja prostega časa pa so nepričakovano prinesla tudi nagrade. »Bil je Prešernov dan, pa je pred tem eden izmed naše družbe poklical znanca iz Tržiča, ki je obiskoval AGRFT in ga povabil, da pride recitirat v Radeče. Na stene smo nabili prazne škatle od jajc in pripravili projekcijo, tisto znano sliko Kosovela z očali, ob tem pa prisuhnili Kosovelovim pesmim. Zadnji hip pred začetkom izvedbe smo opazili, da med ostalimi sedi član republiške komisije in se kar malo namuznili, kako bo kaj vse skupaj izpadlo v njegovih očeh. Nazadnje je bil tako navdušen, prvič, ker smo izkazali željo po vključitvi tehnološkega napredka s pripravo projekcije, drugič pa, ker smo bili toliko korajžni, da smo ob kulturnem prazniku, ko vsi poveličujejo Prešerna, imeli recitacijo Kosovelovih del – pa smo dobili republiško priznanje!«
Manjkalo ni niti mladostniške razigranosti: »Z družbo smo se lotili tudi viteških pohodov – tako smo poimenovali našo dejavnost rabutanja. Imeli smo strateško ogledana in za rabutanje določena drevesa, na katera smo se vzpenjali. Najprej smo kradli češnje, ko je bilo konec sezone, pa so bile že na vrsti marelice. In če lastnik ni prišel iz hiše in nas poskušal pregnati, smo pa kamen vrgli v okno,« prepletanje druženja in, roko na srce, tudi malce vandalizma, opisuje eden od sogovornikov. Druženje je včasih pripeljalo tudi do »petelinjih bojev«, ko so se ob burnih debatah vneli kakšni prepiri ali pretepi, prav tako pa so skupni trenutki poskrbeli za marsikatero mladostniško romanco. Mladinsko delovanje je bilo tudi izobraževalno usmerjeno, saj so ob različnih delavnicah skrbeli še za osveščanje o novih gospodarskih doktrinah, spoznavali tržno naravnanost izven meja skupne države Jugoslavije in se posvečali temam, ki so mladim predstavljale boljše življenje.
Na prehodu iz 80-ih v 90-a leta se je pričel kazati interes po prenovah v smislu splošno prisotne želje po samostojnosti (tudi v znak nestrinjanja s sistemom, ki je že kazal na razpad skozi inflacijo, oslabljeno gospodarsko rast ter negotove družbenopolitične razmere), vrh pa dosegel ob osamosvojitvi Slovenije, ko je objekt Mladinskega kluba Radeče zapadel v denacionalizacijski postopek in bil glede na zahteve bivših lastnikov vrnjen v njihovo last.
Nekaj let po osamosvojitvi so nato posamezniki še poskušali ohranjati kolektivno mladinsko druženje, vendar pa je odsotnost skupnega prostora ob novi politični ureditvi naredila svoje in vse skupaj je počasi začelo ugašati, nekje okoli leta 1992 pa dokončno zamrlo. Vseeno se boj za mlade in za njihov povezovalni duh ni zaključil. Po slabem desetletju so namreč angažirani posamezniki stopili skupaj ter si preko zbiranja podpisov prizadevali, da se za mladino vseeno nekje v domačem okolju najde nek prostor – le-tega so dobili v današnjem Domu kulture. Namen je bil seveda plemenit in dober, a do pravega želenega učinka, pa vendarle ni prišlo – zlati časi Mladinskega kluba so minili in se niso več ponovili.
Lanskega oktobra je bilo organizirano poslovilno srečanje za vse, katerim je objekt Mladinskega kluba predstavljal prizorišče kvalitetnega, prijetnega in ustvarjalnega druženja, ob čemer so aktivisti dali na ogled nekaj plakatov, fotografij in predmetov, ki bodo – kljub porušitvi njihovega nekdanjega skupnega »doma za preživljanje prostega časa« - še spominjali na lepe, stare čase.
S torkom, 26. junija, pa so na ravnici pod radeško šolo, zabrneli bagri in tovornjaki ter pričeli z rušitvijo. Jutri bosta župan Občine Radeče, Tomaž Režun in predstavnik izvajalca projekta, AGM Nemec, namreč že podpisala pogodbo, s katero se bodo pričela dela projekta »Varna pot v šolo«. V sklopu rušitvenih del je naslednji na vrsti objekt Gostilne Svoboda, ki je nazadnje »živel« preko nudenja gostinskih storitev in kjer so se domačini ter obiskovalci radi okrepčali s hrano in pijačo.
Kljub temu, da vse sogovornike preveva nostalgija in jim ni čisto vseeno, da odslej ob pogledu na šolo, pod gričem ni več njihovega nekdanjega zbirališča, pa so si enotni, da so časi, katere so preživeli v povezavi z Mladinskim klubom Radeče, čudoviti in neponovljivi, ohranjajo jih v spominu kot nepozabne; po drugi strani pa tudi ureditev bolj dostopne poti v šolo za sedanje otroke in mladino predstavlja korak v smeri napredka in razvoja kraja.