Vitek in visok, širokega nasmeha in vedno s kakšno hudomušno "v žepu", ki jo z veseljem podeli med ljudi, ki jih sreča. To je Ivan Bandur, med mnogimi znan bolj po njegovem nadimku Brico. Frizer po poklicu, rokometaš po duši. Odraščal je v Metkoviću v Dalmaciji, a ker je v Sloveniji, vse odkar ga je v Zasavje in naposled v Radeče pripeljala ljubezen, že vse od njegovega 22.-ega leta dalje, je seveda "naš". Aktiven igralec rokometa je bil 15 let, danes pa ga poleg tega, da ga povezujemo z frizersko-brivsko dejavnostjo, ki jo je opravljal v svoji aktivni delovni dobi, najbolj poznamo kot srčnega trenerja najmlajših v vrstah Rokometnega kluba Radeče Papir Nova.

Z Bricotom se srečava tam, kjer sva prvič skupaj popila kavico jeseni 2022 - v njegovi domači jedilnici, kamor sem mu prinesla vpisnico "njegovega" tedaj novopečenega varovanca - rokometaša Florjana, ki ga je v prvem razredu pritegnilo v rokometne vrste.

Kako tudi ne, saj že prvi vtis daje slutiti, da bo druženje z Bricotom zabavno, v znamenju smeha in veselja. A kot je pozneje povedal sogovornik, otroci kljub temu, da prvi rokometni koraki potekajo predvsem v duhu učenja skozi igro in zabavo, občutijo tudi pomen avtoritete in se postopoma začnejo zavedati, da red in disciplina preprosto morata biti. 

ZAČEL V METKOVIĆU, NADALJEVAL V HRASTNIKU, NA DOLU PRI HRASTNIKU IN V TRBOVLJAH TER SE USTALIL V RADEČAH

Ivan Bandur - Brico, ki bo v letošnjem zgodnjezimskem času napolnil svoj okrogli jubilej (70 let), se je z rokometom srečal preprosto tako, da ga je v ta svet "potegnil" njegov sosed Zdravko Vučićević.

Bil je trener v njegovem rodnem kraju in je veljal za pravo rokometno legendo Metkovića, območja, ki se geografsko gledano nahaja na mejnem območju med Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Zdravko je tedaj 10-letnega fantiča Ivana zvabil v rokometne vrste in Bricotov prvi rokometni klub je bil tako RK Mehanika 63 Metković. 

Po končani osnovni šoli se je Brico šel leta 1972 učit za frizerja v Mostar (BiH). Doma je bil na železniškem območju in se je z vlakom odpravljal v šolo, kjer se je izučil za frizerja.

"Takrat je bila takšna prilika, za ta poklic sem se odločil in še dandanes rad to delam. Če bi mogel ponoviti svojo delovno pot, bi bil spet frizer," opisuje Brico, ki doda, kako je prišlo do tega, da se je odločil, da bo frizer izključno za moške:

"Včasih je bilo več brivcev in frizerjev kot pa frizerk, ta poklic je bil precej v domeni moških, je pa seveda bila možnost, da je človek friziral tako moške kot ženske. Nekega dne sem prišel s treninga, ves zmatran in sem moral iti "z viklerji navijat" eno žensko glavo, jooj, takrat mi je kar mrak na oči padel in sem sklenil, da tega pa jaz ne bom delal. In sem se že kot vajenec odločil, da bom frizer samo za moške."

Zaposlil se je v zadrugi, ki znotraj več dejavnosti, ki jih je pokrivala, imela tudi frizerstvo, nato pa je leta 1975 šel Brico "k vojakom". In kako je nato pristal v Sloveniji? Zdaj že pokojno ženo Anito je spoznal, ko so bili z rokometaši na pripravah na Ušći Neretve v Južni Dalmaciji (najlepše in najbolje ohranjen naravni močvirni svet v Evropi), na območju, kjer se reka Neretva izliva v Jadransko morje.

Del kondicijskih priprav je bil tudi tek po rečni plitvini in bosih nog je Brico udaril s palcem v kamen, zato so se zanj priprave s tem končale, saj ga je trener napotil kar domov, saj poškodovan ni mogel igrati. Pogosto pa so ob plažah Ušća Neretve zlasti mladi posedali po škarpah in se sprehajali po korzu (sprehajališču/promenadi) in tam sta se našla z Anito, ki je bila Hrastničanka, in ljubezen ga je "potegnila gor", v Slovenijo.

Od leta 1977 je živel in igral v Hrastniku, nato je pod trenerstvom Dušana Žagarja nadaljeval na Dolu pri Hrastniku kot golman, nato je zastopal še vrste RK Rudar Trbovlje in zatem na pobudo Žagarja igral še v Rokometnem klubu Radeče. "Dušan je bil fanatik (v pozitivnem smislu, seveda), on je prav živel za to, da je ekipe reševal iz kriz," opisuje svojega prvega trenerja v zasavskih rokometnih klubih

In v Radeče se je po nekaj letih bivanja v Zasavju tudi preselil, skupaj z ženo Anito in sinom Patrikom. "Pri selitvi mi je zelo stal ob strani tedanji predsednik Rokometnega kluba Radeče Jure Musar, ki je bil komercialist", pripoveduje Brico, kako mu je pomagal najti in pridobiti stanovanje v Radečah.

 

AKTIVNO V SVETU ROKOMETA

Po tem, ko je Bricota njegov trener Dušan Žagar pripeljal  iz Trbovelj v Radeče, mu je tudi v tem mestu ob Savi bil trener, kot tudi še drugim mladim takratnim rokometašem, med katerimi so bili Marko Mrežar, Marjan Koren, Janez Zahrastnik - Majk, oba Gospodariča (strica od Radota in Iztoka), pa Boris Hrenk iz Rimskih toplic, ...

"To je bilo obdobje, ko so bila kolena podrgnjena, saj smo igrali na zunanjem igrišču. Žoge so bile usnjene in če te je zadela, ko je bila mokra, si izgledal (zaradi odtisov, ki jih je pustila na koži) kot da bi te en šival," se spominja svojih aktivnih mladih let v rokometu v Radečah. "Žoge so bile trde ko satan, to so bile "medicinske žoge", če jih primerjam s temi, ki se uporabljajo danes." Trikrat na teden so imeli po uro in pol treninge, ob sobotah pa tekme, vse na zunanjih igriščih. 

Najbolj borbeni so bili derbiji radeškega rokometnega kluba proti trboveljskem Rudarju in proti RK Sevnica. Pri tekmah proti tema dvema kluboma je bila tekmovalnost res izrazita, pove.

"Spominjam sem, da je bila na sporedu tekma proti Krmelju. Žagar je povedal, da gre na dopust na morje in nam jih vnaprej napel 'Če jih deset razlike ne naperete, bo joj'. Igrali smo proti njim na domačem terenu, v Radečah. Čeprav smo bili mi močni, smo jih 'vzeli z levo roko' in so nas narukal' - Žagar je prekinil dopust, prišel nazaj in nas okrcal ko bike." 

Brico je bil aktiven igralec nekje 15 let. Njegovi trenerji so bili poleg Žagarja še Simo (Janez Simončič), Petar Hribernik - trener iz Celja, pa nato spet Simo.

Kasneje je Brico igral še z ostalimi igralci, med katerimi so sama znana radeška rokometna imena: Brane Starina, Bojan Mohar, Marko Česnik, Drago Jenčič, Pero Istenič, Tone Tiselj, Iztok Gospodarič, Marjan Krohne, Damjan Rus, Zoran Čulk, Dušan Skušek, Tomi Strman, Tomi Petavar, Uroš Ribič, Tine Povše, Iztok Rizmal, pa tehnični je bil Bine Čulk, skratka večina je bila Radečanov. Je pa Brico potegnil nekaj svojih vez, ko so potrebovali dobrega srednjega igralca, tedaj je ob njegovem posredovanju prišel v radeške rokometne vrste Mišo Pavlović, ki je v radeškem klubu ostal tri leta. 

Brico je v Rokometnem klubu Radeče opravljal po zaključeni aktivni rokometni poti še razna druga, tudi pomembna dela. Bil je sodnik, kontrolor, trener golmanov v članski ekipi, tam okrog leta 1985 tudi trener ženske rokometne postave (ki je tekmovala v slovenski ligi v sestavi Karmen (Maksa) Gospodarič, Marta Novak, Zvonka Kenda, Damjana Dobovšek, Jolanda Mohar, vratarka Jožica Blas, Helena Drobnič), bil vključen v RK Radeški gamsi in sedaj je aktualni trener najmlajših, t.i. radeških rokometnih cicibanov.

Tople spomine mu privablja med drugim vpetost med "Radeške gamse" in opisuje, kako je kot sodnik po državah nekdanje skupne Jugoslavije sodeloval na raznih (veteranskih) turnirju ter jih našteje nekaj: Tivat v Črni Gori, Prijedor, Novi Sad, Vodice pri Šibeniku, Osijek - vse to v času, ko je Slovenija že bila samostojna.

Vsako obdobje, vsaka ekipa, vsaka zgodba, ki se je pisala in je bil prisoten, mu ostaja zapisana v srcu v luči zadovoljstva.

OD SLUŽBE DO UPOKOJITVE

Brico je delal nekaj let v Papirnici Radeče, v drugi polovici 80-ih let imel še popoldansko obrt, v sklopu katere je delal kot frizer v Moškem frizerskem salonu Brico, upokojitev pa je dočakal kot hišnik.

Ker je bil zaposlen 10% v OŠ Radeče, 40 % v Vrtcu Radeče in 50% v Glasbeni šoli Laško-Radeče, se rad pošali, da je imel tri ravnateljice (Zlata Strel s pod-ravnateljico Rezi Grablič za OŠ, Cveta Hudoklin za vrtec in Jadrenka Štovičej za GŠ), pa tudi tri dopuste in tri regrese.

Sedaj teče 9. leto, kar je upokojen. A še preden se je upokojil, je svoje novo veselje (ki je obenem tudi društveno-družbeno koristno) našel v delu z mladino. Pravzaprav z najmlajšimi. V sezoni 2013-2014 je začel s trenerskim delom, kjer je pod svoje okrilje vzel najstarejše, ki so še obiskovali Vrtec Radeče ter prvo- in drugo-šolčke.

 

 DELO Z NAJMLAJŠIMI IN POGLED NA DANAŠNJI ČLANSKI ROKOMET

Četudi se je Brico v pogovoru lepo razgovoril in slikovito opisoval svojo življenjsko in športno pot, medtem, ko ga je tu in tam pri čem dopolnila njegova sopotnica v jeseni življenja Fani, prizna, da prvič takole pripoveduje o sebi. In odkrito pove, da mu je resda malce nenavadno, a da po drugi strani ima kaj povedati, saj je že dolgo v rokometnih vodah in je videl ter doživel že marsikaj, tako doma kot v gosteh. "Drugi te naredijo zvezdo, ne rataš zvezda sam," meni in nakaže, da bo branje tega zapisa verjetno vzbudilo kar nekaj odzivov domačinov in ostalih, ki so povezani z njim.

"Ko te prepoznajo, tudi ko si nekje drugje, daleč stran od domačega kraja, pa te pozdravijo in čeprav imam večkrat za marsikaj občutek in miselnost 'Je bilo, pa prošlo', je to res en prijeten občutek. Dobiš neko potrditev, da si pustil dobro sled in da si ljudem ostal v dobrem spominu."

Bricu posebno zadovoljstvo privabi tudi zavedanje, da je del njegove trenerske vloge obrodil še opazne sadove in omeni Luko Zupančiča, ki je igral v kadetski reprezentanci, sedaj pa brani za RK Krško. 

V aktualni sezoni ima Brico pod svojim okriljem 18 otrok, 6 jih je iz vrtca, 12 pa prvošolcev. Srečujejo se trikrat tedensko na treningih, ob ponedeljkih, sredah in četrtkih, nato pa svoje pridobljeno znanje prikazujejo na turnirjih v mini rokometu v zasavski rokometni ligi. 

"Otroci marsikaj dojemajo in razumejo, četudi morda kdaj odrasli mislimo, da temu ni tako. Res pa je, da je njihovo otroštvo drugačno od denimo mojega. Mi smo imeli razvit nek spoštljiv, odgovoren odnos do treningov, danes menim, se pa malce pretirano kdaj dela preveč ' v rokavicah' z mladimi". Je pa zagotovo bolje, da so na igrišču kot pa takole." (vzame telefon v roke in s kazalcem podrsa po ekranu).

Ko ga pobaram, kakšen je njegov pogled na člansko postavo, brez pomišljanja pove: "Jaz osebno sem vesel, da je po petih letih pavze, ko se je rokomet kar nehal v Radečah in je po domače povedano vse skup crkn'lo, zdaj spet rokometni duh v Radečah in je prisotno tisto pravo vzdušje, ki vliva optimizem za naprej."

Veliko je pa odvisno (z vidika dela z mladino) tudi od staršev, poudari Brico. "Na silo nič ne gre. Moram potrkat, otroci radi hodijo na treninge in na turnirje, jih pa pri tem spodbujajo tudi starši, imajo skrb, da jih pripeljejo, pridejo iskat, navijajo na turnirjih - to je duh, ki ga otroci začutijo in jim pomeni zagotovo spodbudo."

Opiše tudi, da otroci sprva treninge jemljejo kot igro, sčasoma pa že začnejo razmišljati kot pravi rokometaši. "Zdaj vedo, kje ne smejo prestopiti, koliko korakov lahko narediš, in podobno, ni več tako, da vzame žogo, jo stisne pod pazduho in zdi šiba čez celo igrišče. Pomembno je, da jih naučiš osnov, da je potem naslednjemu trenerju, ko otrok napreduje po vertikali v višjo selekcijo, lažje prevzeti - najlažje pa razumejo, če jim pokažeš, da je nekaj možno naredit. Saj vsem ne uspe vse kar takoj, to je razumljivo. Je pa pomembno, da se jim vcepi miselnost, da je to in to možno."

In vse to potem pripelje do rezultatov, ki jih prinesejo tudi še dobri zgledi, vztrajnost in spodbuda družine ter okolja, doda Brico. 

In s posebnimi iskrami v očeh, ki potrjujejo, da ga vodi srčnost pri prenosu znanja na rokometni podmladek, sklene: "Rad sem s temi malimi borci." 

  

PREBERITE TUDI: 

Intervju: prvi mož rokometašev Darjan Lipoglavšek (februar 2025)

Damijan Stopar: Več kot desetletje predsednik, danes sekretar rokometašev (december 2024)

Tiselj: Radeški rokometaši znajo naredit 'štimung' ! (december 2024)

Bojan Mohar: Klub je dvakrat ugasnil, danes pa prekipeva od zagona in ekipnega duha (november 2024)

Krohne: "Navijači ob igrišču so garant, da adrenalin naraste in se borbenost dvigne" (november 2024)