Tokrat je beseda tekla v pogovoru z Darjanom Lipoglavškom, ki je prvi mož Rokometnega kluba Radeče Papir Nova, vse od leta 2021, ko je delo vodilnega prevzel od Iztoka Martinška (ta je bil predsednik zgolj pol leta). Tedaj je bilo stanje vse prej kot rožnato: članska ekipa razpuščena, še ne deset otrok podmladka in samo en trener. Zagrizel je v kislo jabolko in z ljudmi, s katerimi se je obdal, dvignil raven kluba - ta ima danes okrog 110 igralcev od cici-rokometašev pa do starejših rokometašev-veteranov in šest licenciranih trenerjev. Podrobneje o “dvigu Feniksa iz pepela” - preporodu radeškega rokometa torej v nadaljevanju; pred prvo tekmo v domači dvorani po zimskem premoru smo intervjuvali predsednika Darjana Lipoglavška.

Kako si bil pred prevzemom vodilne funkcije povezan z rokometom v Radečah?
Kot otrok sem tudi sam treniral rokomet, nekje od svojega 9, 10 leta pa do 18.-ega. Svoj čas sta bila tako moj oče kot tudi moj stric v vlogi predsednikov kluba, tako, da je bila povezanost z rokometom družinsko obarvana.

Kaj te je motiviralo, da si pred štirimi leti prevzel vodenje kluba, ki je bilo v stanju, ki je že samo po sebi narekovalo, da bo potrebno zelo trdo delati in poskusiti izboljšati “zatečeno” stanje do vsaj stabilnega?
Vodenje sem prevzel, ker, odkrito, ga ni bilo junaka, ki bi tedaj šel v to. So ga iskali in iskali, ekipa, pa seveda navala ni bilo, čudnega pri tem ni nič, saj je bilo stanje nazavidljivo. “Dediščina”, ki je ostala novemu vodstvu, je bila skromna: dobili smo sedem otrok, enega trenerja in razpuščeno člansko ekipo.

In kateri so bili dejavniki, ki so prepričali, da se je vredno lotiti tega dela, pravzaprav sanacije kluba?
Prvo, kar je bilo, je bil starševski motiv. Sin je tedaj obiskoval vrtec in kazal zanimanje za igro. Zamislil sem si, da bi - ker je bil v pedagoški ekipi radeškega vrtca vzgojitelj Domen, ki je otroke navduševal nad športom - lahko otroci že kot 5-letni dečki in deklice začeli spoznavati rokomet, da bi že iz vrtčevskih vod delali prve korake v rokometu na njihovih prvih treningih. Ideja je uspela, a Domna (Hribška, rokometaš v RK Dol pri Hrastniku, op.p.) mi ni uspelo prepričati v to. Otroke (zadnja vrtčevska skupina pred vstopom v šolo in 1. razred) je tako prevzel Ivan Bandur - Brico; iz sedem otrok smo napredovali v skupino 30-ih.

Faktor, ki me je motiviral, je bil povezan tudi z nogometom. Zelo sem vesel, da je v Radečah zrasel Benjamin Šeško, ki je bil neko obdobje tudi član rokometnega kluba. Športnik, ki je kasneje z odrekanjem svojih staršev pravočasno odšel v večje in bolj organizirane sredine. Prepričan sem, da imamo v naših mlajših selekcijah tudi nekaj podobnih talentov, ki jih moramo izbrusit. Upam, da se takrat ne bodo tudi v našem klubu začeli pojavljati funkcionarji, ki prej s klubom niso imeli prav veliko skupnih točk.

Omenil si, da je bil le en trener v kubu, ko si ga prevzel? Kdo? Kako se je nato začelo iskanje kadra, pridobivanje tako trenerjev, kot iskanje igralcev?
Takrat, leta 2021, je bil samo Damjan Rus, ki pa ni imel nikogar pod seboj. Članske ekipe ni bilo, obenem je bil to čas po koroni, ki je še dodatno poslabšal stanje in padla je odločitev, da začnemo od spodaj, pri najmlajših in od njih gradimo piramido navzgor. Najprej sta zagrabila Brico z najmlajšimi in Dule (Dušan Skušek) z otroki 4. in 5. razreda. Radeških fantov, ki so bili kadeti in mladinci, ni bilo dovolj, da bi sestavili postavo za igranje ligaških tekem in ker jih je bilo za domačo samostojno ekipo premalo, smo jih posojali in omogočili prestope v sosednje klube (v Sevnico, Dol pri Hrastniku in Šmartno pri Litiji), da so se lahko kalili med sebi enakimi po letih in zmogljivosti, kajti vzora med člani jim nismo mogli nuditi, saj članske ekipe ni bilo. Vesel in zadovoljen sem, da se je večina vrnila in so danes v domači izbrani vrsti v članski kategoriji.

Kakšna pa je bila vizija glede članske ekipe, kako jo sestaviti?
O članski ekipi smo vzporedno s tem, ko so aktivnosti z mladimi tekle gladko, neprestano razmišljali. Kot predsednik sem od samega začetka imel vizijo, da je potrebno osnovo postaviti od spodaj, enako kot se gradi hiša - od temeljev; začeti z vrtečani ter nadaljevati z mlajšimi in nato starejšimi dečki, da lahko, ko otrok napolni 14, 15 let, pridobi že toliko izkušenj in širine, da lahko stopi počasi v člansko ekipo. Pokazalo se je, da je ta koncept zadetek v polno. Ena prvih zadev, ki je bila za uredit, je bila sestaviti ožji tim v klubu, tega sestavljajo Edi Koritnik, Damjan Stopar, Gazmend Ćatipi, Peter Bele, Sebastjan Zupančič in gotovo še kdo, ki sem ga nenamerno pozabil poimensko imenovati. Bistvo je, da ne sprejema predsednik sam odločitev, ni to “one-man-band” struktura, pač pa se, odkar smo začeli sodelovati v vodstvenem smislu, vedno pogovorimo, pretehtamo mnenja. Nekateri so menili, da je prehitro, da se lotimo sestavljanja članske ekipe, a ker je šlo tako obetavno z mladino, sem bil prepričan, da je potrebno riskirat. In smo. In prav je, da smo, saj se je ta pogumna odločitev že kmalu izkazala za dobro, za pravo.

Vzel sem list papirja in zapisal fante, ki so v zadnjih petih letih nehali igrati, aktivne in neaktivne, in nabralo se jih je 19, ki so bili zainteresirani in navdušeni, in na povabilo odgovorili, da bodo prišli poleg. In zatem je bilo potrebno sestaviti ekipo, jo prijaviti na Rokometno zvezo Slovenije in plačati kotizacijo ter najpomembneje, za to odločitvijo, za novoformirano ekipo tudi stati. Bistveno je tudi, da, če hočeš igrati s člani, moraš imeti zadaj oblikovane selekcije - torej miselnost, da greš igrat ligo, pa v klubu nimaš otrok, avtomatsko odpade.

Fantom na seznamu pa je bilo potrebno poiskati še trenerja.
Najprej sem želel Radečana za trenerja, pa, bom povedal kar tako, kot je bilo: nihče ni verjel v to zgodbo, naletel sem na veliko dvoma in na gluha ušesa. Potem pa smo se odločili, da uberemo drugačno pot, pač brez radeškega trenerja.

V klub smo pripeljali Gorana Brečka, ki je športni navdušenec v 300 % in kot “DIF-ovec” (diplomant Fakultete za šport, op.p.) s telesom, srcem in dušo živi za šport. Tedaj je imel tudi že močne izkušnje za sabo, bil je trener vseh mlajših selekcij v Rokometnem klubu Krško. In ko sem mu ponudil, da bi bil trener članske ekipe, je takoj sprejel in tudi v RK Radeče smo že zelo kmalu videli, da smo s tem naredili dobro potezo, odločitev za Gorana kot trenerja je bila dobra odločitev.

V preteklih pogovorih so sogovorniki (starejša generacija - danes veterani) dejali, da so bili zlati časi radeškega rokometa tisti, ko je v ekipi igrala večina radeških igralcev, z domačega območja. Kolikšen pomen pa ti kot predstavnik mlajše generacije radeškega rokometa pripisuješ temu?
Absolutno se strinjam in podpiram, da je v ekipi, ki nosi ime Radeč, glavnina iz Radeč. Če se vrnem v čas, ko sem bil še igralec rokometaš: zelo se mi je zamerilo, da smo bili tedaj, ko je RK Radeče igral v 1. slovenski članski ligi, v ekipi samo trije Radečani. Seveda čisto domačih klubov ni nikjer, to bi bilo utopično pričakovati, tudi danes so razmere takšne, da narekujejo kombiniranje igralcev domačega bazena in “uvoz” zunanjih igralcev. Ampak z lokalpatriotrskega vidika je odlično, če je denimo 80 % domačih fantov in preostalih 20%, ki imajo izkušnje in so močni na področju igre, timskega duha in podobno, od zunaj. Zaenkrat je pri nas s tega vidika dobro: domačih igralcev imamo nekje 60 %.

In prvi pogoji za obuditev članskega rokometa so bili ustvarjeni. Kako pa so ta preporod sprejeli Radečani, navijači, morda občani, ki za šport niso kaj posebej navdušeni, so pa zaznali, da se nekaj dogaja na področju rokometa?
Kolikor je meni in moji ekipi znano, vsak, s katerim govorimo na to temo, pove, da je zadeva zastavljena pozitivno in da se odvija dobro. So pa bili na samem začetku tudi številni “nejeverni Tomaži”, ki so rekli, da bo samo dvajset ljudi na tekmi, da nimamo pri nas takih igralcev in da ne bo Radečanov v ekipi, da se bo spet vlekla zgodba izpred 15 let, ko ni bilo Radečanov notri.

Ampak čas je pokazal drugače.
Točno tako.

Kako, čemu pripisuješ, da se je izkazalo ravno nasprotno, kot so nekateri predvidevali?
Prvi pogoj se mi zdi, da, ko sem gledal celoto, je bil res ta moment, ki je dajal vtis, da se v Radečah ne dogaja nič, Radeče so bile speče mesto, in videl sem priliko, da če poleg tekme ponudimo še nek dogodek, bi to bil zadetek v polno in to bi lahko privabilo ljudi ven.
Tako smo vzporedno s tekmo v septembru ponudili pečen kostanj in mošt, v novembru zelje s kranjsko klobaso in mlado vino, pa v decembru čevapčiče in obisk dobrega moža, ki je obdaril vse otroke, ki so prišli v športno dvorano, ne samo tiste, ki trenirajo pri nas.
Plus je tudi v tem, da smo radeškim navijačem ponudili, da so lahko šli organizirano, z avtobusom, na ogled tekme v Gorišnico in v Sevnico.

Ste v klubu zadovoljni, kako je zaživela tudi “rokometna hiša”?
Ja, tudi “rokometna hiša” je dala svoje. Kar je mene, pa zagotovo še marsikoga, motilo vsa ta leta, je to, da obiskovalcev dogodkov v športni dvorani ni bilo mogoče z nečim zadržat na prizorišču in da če je ravno v času obiska dogodka nad človeka prišel “klic narave”, je bilo potrebno enostavno domov, saj sanitarij ni bilo na voljo (razen za organizatorja, nastopajoče). Fajn je, da ljudi, ko enkrat že pridejo iz svojih domov in se nečesa udeležijo, še malo zadržiš, da se malo tudi družabnega naboja ustvarja. In prepoznali smo ga v tem, da ponudimo pijačo in prigrizek, pa tudi s tem, da gre človek lahko nekam na WC.

Našo idejo je kot dobro in predvsem dobrodošlo prepoznal tudi domačin v vlogi aktualnega športnega ministra Matjaž Han, in nas podprl, tako so tudi na občinski strani zadeve hitro stekle.
Imeli smo 2-3 sestanke na Občini Radeče, Občina nam je komunalno uredila zemljišče za dvorano in pridobilo vse potrebno dokumentacijo, v investicijo dveh zabojnikov - mobilnih hišk je stopil Rokometni klub Radeče Papir Nova, mnogi lokalni podporniki in sponzorji pa so skupaj s klubom pomagali tako “rokometno hišo” kot sanitarije opremiti in pripraviti na končno uporabo. V dveh mesecih od začetka realiziranja ideje se je tako že videl rezultat - praktično preko poletja 2024 smo uspeli narediti, kar je dvorana prej čakala 30 let (velja posebej za WC-je).

In teh sanitarij seveda ne držite le zase ...
Nikakor ne. To, kar nam je uspelo, je v prvi vrsti pridobitev za rokomet, za naše dogodke, tekme, je pa pridobitev dobrodošla tudi za vse ostale uporabnike domače športne dvorane. Tudi s KTRC Radeče smo zato sklenili dogovor, da WC-je lahko uporabljajo vsa društva, ki prirejajo dogodke v Športni dvorani Radeče. V letošnjem maju (24. - 25. 5. 2025) bo denimo državno mažoretno prvenstvo v Radečah, in tako kot “radeške šefice” pomagajo nam in s svojimi krasnimi plesnimi točkami popestrijo naše tekme, podobno bomo ob tej priložnosti, ko bo v Radečah ogromno število mažoret iz vse Slovenije, mi pomagali njim - saj bodo lahko mažorete, ki bodo udeleženke prvenstva, uporabljale našo “rokometno hišo” in naš zabojnik, v katerem so sanitarije.

Torej trenutno, v primerjavi s stanjem iz časa, ko si prevzel klub, kaže kar dobro?
Kaže odlično. Dela se dobro, zavzeto, klub ima v svoji biti lepo število ljudi, ki srčno in nesebično dodajajo svoje koščke k uspešnem delovanju, in med nami vlada prijetno vzdušje. Tudi vloga staršev otrok je zelo pomembna, v klubu cenimo vsako pripravljenost priskočiti na pomoč, navsezadnje tudi vse vožnje na in s treninga in podporo, ki jo izkazujejo, ki - če jih seštejemo samo v mesecu dni - jih sploh ni malo. Ne smemo pozabiti niti na številčno podporno osebje: poleg sekretarja in blagajnika še zapisnikarji, časomerilci, medicinska ekipa, ekipa, ki skrbi za ozvočenje in snemanje, spikerji, ljudje, ki so pripravljeni pomagati na tekmah kot redarji, pa tisti, ki pomagajo v šanku, ...Zares čisto vsako delo, pa naj se zdi komu še tako majhno ali nepomembno (takih del ni!), šteje in pripomore k temu, da tekmo celovito uspešno izpeljemo.

Imamo 97 registriranih igralcev, vse od mini rokometa do članske ekipe, če pa štejemo poleg še cici-rokometaše, ki še niso registrirani, pa je v RK Radeče Papir Nova kar 110 igralcev, od tega okvirno 80 otrok. Menim, da smo dobro zastavili in da nam delo v korist rasti in napredka kluba uspeva.

Lahko rečeva še kakšno besedo o pogojih z vidika infrastrukture, pa o razdelitvi sredstev iz občinskega proračuna iz letnega programa za šport, se kdaj sestanete vodilni domačih športnih klubov, da na občinski ravni obravnavate stanje in želje v povezavi s športom?
Naša športna infrastruktura je dobra, a moje osebno mnenje je, da je prepogosto zasedena z vsebinami, ki ne predstavljajo dela z otroki. Saj je res, da je gibanje v vsakem življenjskem obdobju pomembno, a menim, da bi bilo potrebno večjo težo nameniti mladim. Mi smo s stotimi igralci, od katerih so večinoma otroci in mladina, 3-4 tedensko po tri ure v športni dvorani, in potrebna so precejšnja prilagajanja zaradi prostora. Naj ne izpade nesramno, a neka rekreacija, v kateri je glavnina udeležencev iz okoliških krajev, nekaj pa je Radečanov, ne bi smela imeti prednosti pred rokometnim treningom izključno radeških otrok. Tu je veliko prostora za izboljšave, mislim, da bi se za takšne, ki so samo rekreativno usmerjeni, lahko poiskalo tudi alternativne lokacije. Rokomet je specifika; ko postane toplo, gredo nogometaši lahko na prosto, pri nas te opcije ni. Lahko bi se denimo treningi karateja iz športne dvorane prestavili npr. v Dom PORP, tudi sami karateisti so za to. Rešitve so možne. Je pa potreben trud zanje.

Glede sredstev za šport ne bi rekel, da jih je premalo, je pa vprašljiva razporeditev. Ni najbolj pošteno, predvsem pa ne najbolj jasno, po kakšnem ključu se ta sredstva delijo. Dobro bi bilo, preden se pravilnik s tega področja obravnava in letni program športa za posamezno leto sprejema, da bi skupaj z odgovornimi za to področje na Občini Radeče in z županom sedli za skupno mizo predsedniki klubov in društev s področja športa, pogledali skupaj stanje, dali na mizo skupne težave, skupne predloge, sestavili neko skupno vizijo za naprej. To pogrešam, to nam manjka. Rokometni klub letno samo za prevoze svojih igralcev na ligaške tekme potrebuje preko 15.000 eur.

Izpostavil bi še, da je premalo družbeno odgovornih ljudi v Radečah, zlasti tisti, ki imajo škarje in platno v rokah in bi na nek način morali biti družbeno odgovorni, tega žal (več) ne poznajo. Ta drža se izgublja, se megli in to ni prav, to vpliva na družbeno klimo celotnega kraja. Tako kot morajo biti starši otrokom vzor, bi tudi odločevalci na lokalni ravni morali biti družbeno odgovorni, stati za svojimi odločitvami in tudi za tisto, kar se ne izvede, pa bi se v dobro kraja lahko, nekako odgovarjati.

V klubu pa nas žalosti tudi, da je v letu 2024 država namenila ogromno sredstev za obnovo športnih objektov in da so Radeče v tistih 20 procentih občin, ki tega denarja niso uspele pridobit. Verjamem, da bi z večjo zavzetostjo in resnostjo pri črpanju teh sredstev, lahko rešili problem terminov v dvorani. Pa verjetno še kaj.

Kam usmerjate kratkoročne cilje in kakšen je tvoj pogled na klub čez 10, 15 let?
Kratkoročni cilj nam z vidika članskih vrst predstavlja ideja, da bi organizirali tekme “Final four” druge slovenske rokometne lige v maju 2025. Za to moramo biti prvi ali drugi v ligi - zdaj smo tretji, tako da ...možno je vse. Kar pa se ciljev v povezavi z otroki tiče: želimo jih privabiti še več, saj smo si enotni, da je še vedno veliko takih otrok, ki se ne ukvarjajo s športom.

Pogled za 10 let naprej? Ko sem nastopil funkcijo predsednika kluba, sem predložil vizijo delovanja kluba do leta 2030. (se zasmeje)
Strnjeno rečeno, takole je začrtano: Imeli bomo sedem selekcij - od cici-rokometa do članov, 10 učiteljev-trenerjev, ki delajo sistematično z otroki, uspešno člansko ekipo z realno 80 % radeškimi igralci in polno dvorano. Velik osebni cilj je tudi ženski rokometni klub oziroma veja v našem klubu. Tudi punce so v zgodovini imele pomembno vlogo v rokometu in prav je, da tudi njim omogočimo ekipni šport v Radečah.

Kakor kaže sedaj – je klub na dobri poti do teh ciljev.
To je šele začetek. Verjamem, da smo lahko še boljši. Dokler bom v klubu, bom vedno dal od sebe 100%. Vidim, da to ljudje prepoznajo in cenijo. Upam, da še koga spodbudimo k večji zavzetosti in kar je najpomembneje: klub je vedno odprt za nove obraze. Ljudi, ki so pripravljeni pomagat, je vedno premalo. Srečno!

Hvala za pogovor in na snidenje v petek, ko bo po zimskem premoru znova tekma v domači športni dvorani.