Za Rokometni klub Radeče Papir Nova bo tekma, ki bo na sporedu na domačih tleh, v Športni dvorani Radeče, zelo pomembna. Ta petek, 8. novembra, bodo namreč igrali na Pokalu Slovenije za vstop med 16 najboljših ekip proti Rokometnemu klubu Mokerc Ig. Če kdaj, je zdaj več kot le dobrodošlo in potrebno, da se tribune tresejo od navijanja in spodbujanja, pomen tega potrdi tudi nekdanji rokometaš Marjan Krohne, ki je igral, kot sam pravi, v zlati selekciji 1. Slovenske rokometne lige v Jugoslaviji, z besedami: "Imeti navijače tekom tekme je velikega pomena, igralcu sigurno naraste adrenalin, vedoč da ga gledajo, prav tako pa se tudi v rokometašu še bolj izrazi močna želja po dobrem rezultatu ter s tem borbenost."
Marjan Krohne, ki šteje 73 let in je v kraju in širše dobro znan kot godbenik pri Pihalnem orkestru radeških papirničarjev in kot nekdanji rokometaš domačega kluba, je z Radeškim utripom, ljubitelji rokometa in bralstvom našega območja podelil nekaj spominov na njegov rokometni čas.
Sam je začutil prvo željo po igranju rokometa, ko je bil v 7. razredu. "Všeč mi je bil ta šport, a bil sem še premlad, da bi špilal, pa mi je M.Pergar (bil je med ustanovitelj radeškega rokometa) rekel 'Pejt na črto in me oviraj' in tako sem spoznaval osnove obrambe v rokometu," pripoveduje in nadaljuje, da se je začetna borbenost nesrečno končala. "Pri tem, ko sem ga oviral, mi je Pergar zlomil ključnico - jaz otrok, on pa odrasel, močan in natreniran športnik, ena sama masa ga je bila, nič čudnega," opiše in prizna, da ga je s tem zanos malce minil, da pa je po drugi strani že mlad spoznal in občutil, kaj pomeni levja borbenost v športu.
Za vsako tekmo so z apnom "cahnali" črte
Ko je postal mlad mož, je želja znova vzplamtela in pridružil se je rokometnim vrstam. "To je bila zlata selekcija 1.Slovenske lige v Jugoslaviji," s ponosom v očeh reče. Prve njegove resne treninge in tekme je prekinila vojaščina. Leta 1970 je šel na služenje obveznega vojaškega roka v Titovo gardo v beograjske Dedinje in kot pravi, se je v 15 mesecih, kar je bil odsoten, v Radečah kar veliko spremenilo, dotakne se tudi podlage za igro. "Tla so bila močno poteptana in pred vsako tekmo smo se z apnom odpravili 'zacahnat', kje je gol, kje je out, kje je 6 metrov itd., no, ko sem prišel od vojakov, pa je bilo igrišče že asfaltirano."
Marjan Krohne je igral družbi še drugih takratnih rokometnih navdušencev, to so bili bratje Marko (profesor športne vzgoje), Janez in Peter Mrežar (njihova mama je bila kuharica v šoli), pa Marjan Gospodarič, Franci Lipoglavšek, Moletov Elko in Iztok Hudoklin, pa verjetno bi še kakega naštel, brska po spominu za imenu soigralcev še vedno čil sogovornik, kateremu športno udejstvovanje predstavlja stalnico v življenju.
"Gledalcev je bilo vedno dosti," pripoveduje in poudaril pomen navijačev na tekmah. "Ko smo '71 prestopili v še višjo ligo, je bilo polno naroda, to se je gnetlo ljudi, da je bilo treba napeljati štrik okoli igrišča," pravi ob navedbi, da se nikdar ni zgodilo, da bi bilo malo ljudi na tekmah. Bili pa so nasprotniki v višji ligi seveda tudi močnejši, in ko so se radeški rokometaši spoprijeli z nekaj porazi in rezultati niso bili po njihovih pričakovanjih, jih je nekaj odnehalo.
Toda želja po rokometu v tistih, ki so še ostali, ni usahnila. Nekje okrog leta '82, '83 so uvedli treninge in tekme, na katerih so se merili mladi rokometaši in veterani. Treniral jih je, rekli so mu, Duks (iz Trbovelj) in predsedniku Juretu Musarju je prav ta namignil: "Kaj je to za'en k pivota špila? Dej ga naser, da bi prišel nazaj."
Radečani igrali proti olimpijskim prvakom in proti najboljšim na svetovnem prvenstvu - ponos, ki vzbudi toplino v srcu!
Pisalo se je leto 1984. To je bilo olimpijsko leto in v dvorani v Leskovcu pri Krškem je moštvo Radeč igralo proti jugoslovanski rokometni reprezentanci. Marjan še vedno hrani zapisnik rokometne tekme, ki se je odvijala 1. julija 1984.
"Tega ne bom nikdar pozabil. Pridemo na igrišče, se rokujemo z igralci nasprotne ekipe, to so bili eni najboljših rokometašev takratne Jugoslavije, in med drugim sva si v roke segla tudi z igralcem, ki se je pisal Kalina. Na tisti tekmi v Leskovcu sem dal šest golov in čez čas je bila tekma z isto ekipo tudi med trboveljskimi rokometaši in ekipo Jugoslavije, pa mi je Duks iz Trbovelj rekel, naj pridem še za RK Trbovlje igrat. In na igrišču v Trbovljah se spet rokujem s Kalino, pa je začuden in hkrati v smehu rekel: E, stari, pa kud ti sve igraš?"
Še danes spomin na to obdobje Marjanu vzbudi le lepa občutja, saj pravi, da so bili vsi lahko samo ponosni, da so imeli čast igrati proti rokometašem, ki so istega leta (1984) postali olimpijski prvaki in tudi pometli z vso konkurenco na svetovnem prvenstvu.
Marjan je igral, približno še tri leta (do '85) - vse do še enega nesrečnega dogodka, podobno kot v otroštvu. "Bil sem v skoku, da bom ciljal na gol, ko me je podrl nasprotnik v obrambi in z roko sem padel ob tla, ker v afektu nisem upognil komolca, se mi je zgodil odprt zlom," opisuje konec njegove rokometne poti pri njegovem 34. letu Marjan.
A s tem ni pomahal v slovo športu. Marjan Krohne se je namreč pridružil rekreativcem nogometašem, ki jih je vodil Milan Pinterič in Marjan je brcal žogo po dvakrat tedensko do svojega 60. leta.
Tudi z odbojko se je v času svoje delovne dobe ukvarjal. "V oddelku v Muflonu sem imel kar nekaj ljudi, ki so se želeli rekreirati, in tako smo igrali odbojko na turnirjih, še v času, ko smo spadali pod laško občino in smo se pomerjale med seboj ekipe Rimskih Toplic, Radeč in Laškega."
Foto: arhiv Marjana Krohneta, zbornik 50 let rokometa v Radečah, D.J.
V PETEK NAJ TOREJ RADEŠKA DVORANA POKA PO ŠIVIH!
Iz vsega tega, kar je sogovornik Marjan izbrskal iz spomina (pa k sreči mu pri tem ni bilo potrebno kaj posebej napenjati možganov), je torej več kot jasno razvidno, da šport ustvarja čudovite spomine, da je povezanost, ki jo nudi, nekaj, kar ostane za celo življenje.
Ob tem svojo misel dodajajo tudi v Rokometnem klubu Radeče Papir Nova:
Vabljeni na 1/16 Pokala Slovenije, kjer se bomo pomerili z 1. b ligašem iz IG-a. Za naše drage navijače bo zaradi prihajajočega martinovega poskrbljeno s slovensko pojedino: kranjskimi klobasami in zeljem, za vse navijače s članskimi izkaznicami pa seveda tudi brezplačen kozarček rujnega. Tudi tokrat bodo z nami mične gospodične (Mažorete Radeče), ki so z nami od samega začetka in nam prekrasno krajšajo minutne odmore.
V petek zvečer se vidimo v radeški lepotici v dobri družbi, ob dobri pijači in jedači, kjer bomo s skupnimi močmi glasno navijali: Kjer so ceste levo-desno, Radeče so naše mesto! 💪
PREBERITE TUDI:
Zadnji dve minuti, dve uspešni 7-metrovki - zmaga je ostala v Radečah!
