Pred današnjo tekmo (derbi 2. slovenske rokometne lige med RK Radeče Papir Nova in DRŠ Sebastjana Soviča) smo spomine na nekdanje čase obujali z Bojanom Moharjem (l. 1959), ki se je v svet rokometa podal leta 1972. "Bili smo 'partija', potegnili so me pobi," navaja svoje začetke, in jih našteje, ko ga pobaram po imenih teh pobov, s katerimi so bili 'partija': Brane Starina, Bojan Ključevšek, Drago Jenčič, Miro Kumelj, Uroš Ribič, Roman Drobnič, Damjan Rus, Iztok Martinšek, Dušan Skušek. 

Pravzaprav jih je bilo v Bojanovi generaciji premalo, ko je začel in nato jih je Janez Simončič, ki je bil na VPD-ju (pogovorni izraz za Prevzgojni dom Radeče) športni referent, spravljal skupaj, pa iz njih in iz gojencev sestavil ekipo. Pa so začeli - "na Lešu", igrišče je bilo zraven 'malega doma'.

To, kar malce pogreša je, da ni več sestave, kakršna je bila včasih - ko so radeško ekipo sestavljali - Radečani. Danes so časi drugi in igralci prihajajo iz različnih (sosednjih) krajev, ko pa so bili v ekipi sami Radečani, je bilo to nekaj posebnega, tudi z vidika povezanosti. To je bilo zaznavno predvsem leta 1999, ko so bili v 1. slovenski ligi v Rokometnem klubu Radeče skoraj sami Celjani.

Začetke rokometa je po Bojanovih besedah vpeljal Marjan Pergar (klicali so ga 'Gazda'), ki je zbral sovrstnike okoli sebe, neobhodno je potrebno omeniti brate Mrežar, "močna je bila tudi generacija 1971, 1972, pa potem naša generacija," opisuje.

Po krivem označeni za zmagovalce

Bojan se spominja, kako so se na eni izmed številnih tekem, ki so jih igrali, borili, da bi iz druge prestopili v prvo ligo. Šli smo na tekmo v Ravne na Koroškem, pa žal izgubili in, četudi nismo bili najbolj veselo razpoloženi zaradi poraza, smo se ustavili v Laškem, saj je prav tedaj potekalo Pivo in cvetje.

Že na daleč nas je zagledal Franci Lipoglavšek, pa zaklical "Hej, lej jih zmagovalce!" Ker smo tekmo izgubili, v nas nekako ni bilo tistega pravega veselja in je bilo seveda nekaj grenkega priokusa, vseeno pa je dobro del občutek, da so nas obdajali navijači, iz rokometnih vrst in gledalci, ki so bili optimisti, ki so verjeli v nas in v našo dobro igro. 

Pogled na dva zatona; klub na dobri poti pod tretjim angažmajev Lipoglavškov

Po tem, ko so nad Rokometni klub Radeče prišli črni oblaki in je klub po približno dveh letih, odkar je večina Celjanov igrala v radeški izbrani vrsti, propadel, je bilo potrebno temelje postaviti na novo. Bojan je pri tem aktivno sodeloval. "Tedaj so bili perspektivni 1984, 1985, 1986 letniki, nekje 15 pobov, ki so obetali," se spominja, kako so začenjali vse na novo, 'iz nule', z mislijo na postavo, ki jim je vlivala optimizem. "Bili so problemi, pravega posluha ni bilo in da se je kaj premaknilo iz mrtve točke, sem šel v poslansko pisarno k Jeriču v Laško, pa je še on pomagal, klicaril naokrog in nam šel naproti pri naših prizadevanjih," se spominja Mohar, kako se je Rokometni klub Radeče po prvem zatonu dvignil iz pepela.

Morda je manj znano, da so veterani radeškega rokometa - Radeški gamsi, izšli prav iz tistih časov, ko se je po prvem padcu klub postavljal nazaj na noge. "Bilo je to leta 1999 ali 2000, in iniciativa, ki sem jo dal, da bi bilo smiselno ohranjati generacijo, ki ni več tako zelo aktivna, na način, da se 1x tedensko malo dobiva in preigrava, se je prijela."

Radeški gamsi delujejo še danes, kot pove Bojan Mohar, so dejavni, sodelujejo in pomagajo Rokometnemu klubu Radeče. 

Po dolgih letih dobrega delovanja pa je bil klub deležen še druge preizkušnje. Pred pojavom korona-virusa so nastopile finančne težave, članska ekipa je bila velik zalogaj in vedeli so, da se jih ne bo dalo kaj dolgo zadržat. In tako je v tistem turbulentnem času naposled izstopila članska ekipa, žal ni bilo nekega pravega organizatorja v klubu - sledila so leta stagnacije. 

Ko povprašam po velikih imenih domačega rokometa, sogovornik brez pomisleka izstreli: "Jure Musar, on je bil legenda - mislim, da je bil več kot 20 let predsednik kluba in on je bil en takih redkih ljudi, ki je znal ljudi držati skupaj kljub problemom, ki so se pojavljali. Pa 'Gazda' (Pergar) je tudi bil legenda."

Bojan Mohar, Damjan Rus in Iztok Martinšek so se dobivali v Jadranu in stikali glave, kako bi speljali, da klub ne bi neslavno končal v zatonu in propadu. "Vesel sem, da se je uredilo, da ima klub zdaj stabilno vodstvo, ki ima jasne cilje in pelje vse povezane  z rokometom v smer teh ciljev. Zelo so angažirani, tudi postavitev rokometne hiše in wc-jev je pridobitev, ki daje še večjo pohvalo vsem, ki so se angažirali," pripoveduje.

"Bilo je treba imeti korajžo, da so šli v to in da so zastavili tako, da 'laufa', jim izreče pohvalo in doda še: Radečani so željni dogodkov, to se vidi po tem, kako se dvorana napolni ob vsaki tekmi." Takega obiska kakršnega beležijo v zadnjem letu že zelo dolgo ni bilo na tekmah radeškega rokometa, oceni. In izrazi prepričanje, da bo ob takem delu rokomet v Radečah (ta je nekoč v Sloveniji nekaj pomenil), dobil to mesto in veljavo nazaj.

Od nedavnega upokojenec Bojan seznani tudi z zanimivostjo, da je to že tretja aktivna vključenost Lipoglavškov. "Ta družina že vrsto desetletij zaznamuje rokomet v Radečah. Prvi v tej familiji je bil aktiven Lojze, ki pa je imel nesrečo na železnici in je preminul, potem je bil Franci Lipoglavšek predsednik kluba, med rokometaši (kasneje tudi predsednik) pa je bil tudi njegov brat Miran. In če pogledamo danes: Miranov sin Darjan je aktualni vodilni kluba."

 Od rokometaša do trenerja pa do sekretarja in člana upravnega odbora 

Običajno so športni zanesenjaki, ki začnejo v rani mladosti in svoj zanos redno vzdržujejo, tudi celo življenje povezani s športom. Pri Bojanu ni nič drugače. Že iz pogovora gre razbrati, da po tem, ko je nehal igrati, ni bil vključen v rokomet samo kot navijač. "Bil sem že vse razen predsednika," v smehu pove.

Ko je bilo za njim že precej igralskih izkušenj, je bil trener mlajših selekcij, nato se je prestavil v trenerske vode starejših in 2-3 leta treniral tudi člansko ekipo. "Tudi sodnik sem bil štiri leta." Potem pa je prišlo tisto obdobje, ko se je bilo potrebno odločiti, kaj in kako, bil je to čas snovanja družinskega življenja. "Bil pa sem nato še vedno prisoten v rokometu kot sekretar in tudi v upravnem odboru sem že kar reden član," pripoveduje in prizna, da sčasoma pa vendarle je prav, da se starejši malce umaknejo in dajo prostor mlajšim - posebej, kadar se izkažejo, da dobro delajo. 

Bojan na celotno rokometno pot gleda z zadovoljstvom, rekoč: "Takih cajtov ne bo več, lepo se jih je spomniti, res takih cajtov ne bo več, ker pač tehnika in digitalno prevladuje in mlade vse drugo bolj zanima kot šport, bi si pa želel, da se ohrani ta zanos, ki ga je zdaj čutiti v mladem valu vodstva, ki se prenaša tudi na otroke. Menim, da bi se vsak otrok, posebej, ko vstopi v najbolj nevarno obdobje zanj (puberteta), moral ukvarjat z enim športom," še reče in spomni, kako so včasih promovirali rokomet s sloganom "ŽOGA - MOJA DROGA"

DANES, zadnji petek novembra bo tekma ob 19.30