V Prosvetnem društvu Vrhovo deluje mladinska gledališka skupina Junaki, ki je za letošnji uvod v poletje pripravila premiero avtorske predstave Kisik. Avtorja besedila sta Nika Kaplja in Anže Rus, slednji je predstavo tudi režiral. Predstava je bila odigrana na prostem, v prijetnem okolju vrhovškega prosvetnega doma, natančneje na rokometnem igrišču. V objemu dveh zaporednih toplih poletnih večerov so igralci in igralke uprizorili predstavo mnogoterih pomenov. Premiero je uprizoritev doživela 2. julija, prvo ponovitev pa dan zatem - 3. julija.

Avtorja sta o predstavi zapisala:

Junake sem spoznala januarja 2019, jaz sem bila v občinstvu, oni pa na odru z Anžetovo avtorsko predstavo Neizsledljivi. Anžeta sem takrat poznala nekaj mesecev in sem vedela, da v kolikor je predstava vsaj malo »po njem«, bo gotovo nekaj posebnega. In res je bila; režijsko se je že takrat lahko kosala z marsikaterim profesionalnim režiserjem, zgodba je bila nenavadna in zapletena, a prav zato tako zelo zanimiva in privlačna. Predvsem pa je že takrat tem otrokom nekaj dala, jim nekaj sporočala, jim pomagala, da ostanejo in postanejo boljši, bolj odprti, bolj dojemljivi za svet okoli sebe. In ker je bil Anže nekaj posebnega, so bili nekaj posebnega tudi ti otroci. Reči, da so imeli potencial, bi bilo že takrat podcenjevanje, ker so imeli veliko več. Imeli so talent in še danes ne vem, ali je bilo to, da so se našli, veliko naključje (usoda?) ali je to nekaj, kar so dosegli skupaj kot Junaki, s svojo povezanostjo, medsebojnimi odnosi in Anžetovim trudom ter neomajno vero vanje. Vero, ki jo je prenesel tudi name.
Z Junaki sem začela delati pri predstavi Zlagana. Predstava je bila izjemno težka, že za odrasle profesionalne igralce, kaj šele za 16-letnike. Odvisnost, droge, alkohol, smrt, izdaja, vsa bolečina, ki pride zraven. A oba sva verjela vanje, vedela, da zmorejo, da imajo to v sebi. Da zmorejo nekaj več kot le nekaj materiala za zabavanje občinstva. Da zmorejo povedati zgodbe, ki jih v naši družbi najraje potlačimo in se pretvarjamo, da jih ni. Nisem bila prizanesljiva, sploh ne z glavno igralko, a končni izdelek ... Rekla bom samo, da zmorejo. Še bolj pa se zmorejo boriti proti vsemu, kar jim stoji na poti.
Z Anžetom sva se lotila Kisika, želeli so si avtorske predstave... Levji delež zasluge gre gotovo njemu, nedvomno, a vseeno je v njej veliko mene. Predstava, ki jo je napisal z mislijo na svoje Junake, na vse, kar so bili in vse, kar so postali, skupaj in vsak posebej. Na vse tisto, kar si želi, da bi odnesli s sabo, na vse, kar bi jim rad povedal. Na vse, kar bi oni radi povedali svetu okoli sebe, tistemu širšemu, predvsem pa temu ožjemu. Predstava, s katero sva po nekem čudnem naključju »predvidela« pandemijo, ki je proces sicer močno upočasnila, a ga nikakor ni ustavila. Kjerkoli in kadarkoli je bilo mogoče, je predstava počasi nastajala, celo med Slovenijo in Londonom, kjer sem bila takrat jaz. Morda se komu zdi, da je trajalo predolgo, da bi pa le lahko malo pohiteli. Ampak tako je bilo namenjeno.

Ti otroci so v tem času namreč postali odrasli in izkušnje svojega odraščanja in iskanja samih sebe so prelili tudi v Kisik. Kisik, katerega vsak vdih in izdih je prepojen s tem, kar so postali, s preizkušnjami, ki so jih prestali, z borbami, ki so jih borili s svojim okoljem, s trpljenjem, ki so ga videli in doživeli, z nazori, ki so jih razvili... In vse to so na koncu z vami tudi delili. V svetu, ki otrokom vzame vso ustvarjalnost, drugačnost, odprtost, borbenost, »svojost«, je to njim uspelo obdržati... Postali so odrasli, ki so tega otroka hranili in ohranili.
Kisik se dotakne številnih tem. Ne bom jih naštevala, vsak je z njim vdihnil nekaj svojega in če se mu prepustite še enkrat, bo vaša izkušnja gotovo drugačna. Morda, upam, je v vas vzbudila čustva, ki ste jih nekoč poteptali, pozabili. Ni enostaven. Neizsledljivi niso bili. Zlagana ni bila. Kisik ni. So dolge. Težke. Temačne. Depresivne. Polne smrti. Žalosti. Obupa. Vdihov in izdihov. Upanja. Morda koga to moti, a tako je življenje. Ni le sreča, smeh, veselje. Je tudi... Se spomnite? Je vse, kar si tako želimo prezreti in potlačiti. A kar je treba čutiti, ker samo tako lahko razumemo. Samo tako lahko s tem živimo. Zato je tukaj gledališče. Kjer smo varni v svoji ranljivosti. Kjer se naučimo, da je v ranljivosti veliko več poguma kot v neomajni trdnosti. Ni lahko. To zmorej(m)o samo Junaki.

Nika Kaplja

Hvala vsem, ki ste pripomogli, da je Kisik zadihal. Hvala Mihu Čebinu, Uli Knavs, Dei Vran Durmišević , Lei Titovšek, Anji Klenovšek, Anamariji Oblak, Andražu Starini ter Niki Tržan, Prosvetnemu društvu Vrhovo in vsem staršem ter znancem. Sami lahko naredimo veliko. Skupaj nemogoče! Junak ali ikanuJ, ne glede na to kako obrneš, jih enkrat rabiš v življenju! Mene ste rešili. Verjetno pa tudi koga drugega.

Anže Rus

Fotografije: PD Vrhovo; mladinska gledališka skupina Junaki