V včerajšnjem popoldnevu je ob zgornjem vhodu v bazensko stavbo potekala otvoritev dela projekta Dediščina doline papirja, v okviru katerega je bila namenu predana Papirniška zbirka, ki bo ohranila dragocene spomine, predmete in zgodbe naše papirniške dediščine ter jih približala tudi prihodnjim generacijam.
Letos teče 290 let obstoja in delovanja Papirnice Radeče, ki je domačinom kljub vmesnim zamenjavam lastništva, vodstva ter tudi imen, še vedno najbolj blizu po prvotnem imenu - radeška papirnica.
Na otvoritvi so bili navzoči Alenka Černelič Krošelj, direktorica Posavskega muzeja Brežice, s sodelavci, ki so aktivno sodelovali pri oblikovanju in postavitvi razstave, Tomaž Režun v vlogi župana Občine Radeče in tudi enega od treh direktorjev podjetja Radeče Papir Nova ter Franci Gros, nekdanji direktor proizvodnje in nekdanji svetovalec direktorja v Papirnici Radeče - vsi omenjeni so zbranim tudi namenili svoja razmišljanja, vsak iz svojega področja.
V krajšem programu, ki sta ga z glasbenima vložkoma obogatila učenca Glasbene šole Laško-Radeče Filip Gal Fajfar na harmoniki (pod mentorstvom Andraža Malgaja) in Iza Korošec na kitari (pod mentorstvom Anje Žafran) je bilo s strani povezovalke Katje Čeč večkrat poudarjeno, kako radeška papirnica ni predstavljala le prostor dela in proizvodnje, pač pa tudi stičišče družabnega življenja in močan simbol pripadnosti in povezovanja.
In da zbirka pravzaprav nikakor ne predstavlja zaključka, temveč šele začetek, je namreč nedokončana zgodba in živ prostor, ki se bo z novimi vsebinami, katere načrtujejo sproti dodajati, razvijal naprej.
Papirniška zbirka, ki je na razstavnih panojih na ogled v zgornjem delu vstopne stavbe Bazena Radeče, izpostavlja, kako se je nekoč in tudi še danes povezuje bogata papirniška dediščina Radeč s sodobnimi turističnimi in izobraževalnimi vsebinami, tako da z urejanjem prostora, interpretacije dediščine in novimi doživetji obiskovalcem približuje zgodbo papirja, kraja in ljudi, ki so jo skozi čas soustvarjali.
Med navzočimi na otvoritvi je bila tudi Katharina Sluga, vodja sitarske delavnice in oddelka za pripravo vodnih znakov v podjetju Radeče Papir Nova d.o.o., katera je bila izpostavljena kot ena izmed 5-7 strokovnjakov na svetovni ravni, ki inovativno izdelujejo vodne znake.
O samem postopku, ki je nekoč, za razliko od danes, ko tehnologija v veliki meri omogoča računalniško pripravo in obdelavo, potekala ročno, je podrobneje skozi spomine opisal Franci Gros, ki je obiskovalcem nanizal tudi nekaj anekdot, zanimivosti in še kaj, čemur bi danes lahko rekli poslovna skrivnost (pa zaradi časovne oddaljenosti tega statusa več nima).
Projekt Dediščina doline papirja je oz. bo v času, dokler poteka (junij 2025 - junij 2027) terjal nekaj več kot 220.000 evrov, od tega je 150 tisoč evrov zagotovljenih iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Da so zbirko pripravili, so moči združili Občina Radeče, Kulturno turistični rekreacijski center Radeče, Javno podjetje Komunala Radeče d.o.o. in Društvo kmečkih žena Arnika, kot že uvodoma omenjeno pa je pomemben domoznanski del in bogate izkušnje pri postavitvi razstav prispeval tudi Posavski muzej Brežice.
Na razstavi je moč spoznati geografski oris občine Radeče, prikazana je zgodba denarja skozi čas - od prvih menjalnih sredstev do digitalne dobe (v Radečah so namreč že pred 2. svetovno vojno začeli z izdelovanjem papirja za denar), skozi zgodovinski arhiv so izbrane in izluščene prelomnice radeškega papirništva ter tudi orisan razvoj samega prostora, v katerega je umeščena Papirniška zbirka - od prvotno bazena za požarno vodo, ki hkrati z rekreativno funkcijo Bazena Radeče predstavlja še današnji Paviljon papirne umetnosti. Na razstavnih panoji si je mogoče ogledati tudi kako je skozi čas potekal sam razvoj papirne tehnologije - vse od ročnega mojstrstva pa do današnjih sodobnih, digitalnih tehnologij.
Ker sta voda in papirništvo neločljivo povezana in sicer tudi vsak na svoj način, ločeno, pripovedujeta o bogati dediščini kraja, papirniški in splavarski, je del Papirniške zbirke namenjen tudi nekoč flosarski dejavnosti. V tem duhu je razstavljenih nekaj posod iz tistega časa, pa steklovine, ki nemo priča o močni gostilniški ponudbi neposredno na obrežju Save in zapis, ki orisuje pomembno gospodarsko dejavnost, ki je tistim, ki so jo izvajali, prinašala bankovce v žepy, tudi o dveh splavarskih nezgodah, opisanih v časopis Slovenski dom iz leta 1940 je mogoče prebrati kaj več.
Dogodek se je v duhu izmenjave spominov, saj je med obiskovalci bilo kar nekaj nekdanjih uslužbencev radeške papirnice, in ob zakuski sklenil s prijetnim druženjem in klepetom.
