Po (Ne)popolni in Zgodbah s knjižne police je Gledališko društvo Radeče v aktualni gledališki sezoni poskrbelo za še eno premiero, in sicer z naslovom Nismo take: ta se je odvila 14. marca 2026. Scenarij zanjo je po prebranih igrah Jaz, Batman, 5 punci.si, Ali me slišiš? in Odpad spisala Alenka Gros, ki je mentorica otroški gledališki skupini Zmaji, ki je predstavo tudi izvedla.
V igri spremljamo dekleta v obdobju najstništva, ki predstavljata dva pola - predstavnici pridnih, pozitivni punce sta Maša (Tjaša Brečko) in Jera (Ditka Sonc), na drugi strani zlobne, privoščljive in lažnive nasilnice Žana (Lina Povšič), Dana (Tara Kožar) in Pija (Lea Kravogel), nekje v nevtralnem polju med obema, a vendarle nekoliko bolj na strani vzornih pa se znajde še Tina (Lara Lavrinc). Skozi šolsko okolje se pozitivni in negativni pol že preko načina komunikacije zelo jasno kaže, kar občinstvo občuti v odnosu posameznih deklet do učiteljice (Lara Pec).
Da je vedenje najstnic še toliko bolj zapleteno, svoje k razumevanju dodajo še družinske okoliščine, kot so, Žanin oče, nekdanji zapornik (Inja Dragar), ločena starša, oče alkoholik, razdrto partnerstvo, "na smrt skregana mama in oče", v versko obsesijo zaverovana mama (Iza Marzidovšek), v poslovni svet tudi zasebno (preveč) vpet Mašin oče (Lara Volčič), in podobno.
Med dramsko besedilo so vključeni tudi pevski vložki - preko zvrsti rap, tudi ti krajši pevsko-govorjeni utrinki so delo Alenke Gros, mentorice nastopajočim "Zmajevkam", ki je pod igro podpisana tudi kot režiserka, oblikovalka gledališkega lista in plakata ter so-avtorica kostumografije. Za pripravo glasbe in pevskih točk sta poskrbela Nik Lovše in Rok Železnik, za ton in luč Natalija Potočnik, uradna fotografinja gledališkega projekta - predstave Nismo take pa je Regina Jakšič.
"Jaz sem normalna, drugi niso," je eden izmed zadnjih izpadov, ki je bil pravzaprav klic na pomoč s strani Žane, preden je sama postala žrtev fizičnega napada, po tem, ko je, ironično, sama prav rada in brez občutka krivde ali slabe vesti zlasti besedno napadala druge. Ko se v bolnišnici kot žrtev napada znajde še Jera, ker se je ustrašila nasilnic in izdala prijateljico Mašo, se začne zgodba vzpenjati proti dramaturškemu vrhu.
Ko se Maša zaupa Tini in nehote izda nekaj podrobnosti, Tina posumi, da za napadi, ki se zgodijo hipoma, ponoči in intenzivno, morda stoji njena najboljša prijateljica, ki v stiski tu in tam navrže, kako si želi kar na Florido in kako bi bilo še najboljše, da bi postala kakšen superjunak, ki postavi stvari na svoje mesto, ko že prav vse ostalo zataji. Tina je o tem povedala svojemu očetu in edino logično nadaljevanje je bil klic na policijo.
Skozi izpraševanja policistke (Lila Martin Strniša) in policijske inšpektorice (Zarja Gros) se izcimi, da se je Maša večkrat počasi in po korakih želela zaupati, prositi za nasvet, spustiti se v pogovor z odraslim o temi, ki jo je grizla, a je bila vsakič posebej potisnjena na stran, pravzaprav "elegantno zavrnjena".
Ko se pod težo bremen, ki so se nagrmadila nad njo - boj za resnico, odpravljanje krivic, trud za razkritje okoliščin težav v šoli in družbi - zlomi, publiko zdrzne šokantna odločitev, trenutek, ko Maša preprosto skoči skozi okno. Scenarij tako prikaže najbolj tragičen možen poskus rešitve, ki pa to ni - poskus samomora. Ta je sicer po raziskavah pogosta misel današnje mlade generacije in kot taka seveda zaskrbljujoča.
Občinstvo tako presenetljivo spozna, da za napadoma stoji Maša, pridno, vzorno, učeče se in v zanesljivo prihodnost usmerjeno dekle. Izda jo ljubezen do stripovskih in filmskih junakov, kot so Batman, Superman, Catwoman in drugi, ki so zmožni (v fikciji) popravljati krivice. ž
Ker pa sama vendarle ni superjunakinja, jo posledice dejanj hitro doletijo in splet okoliščin jo bi lahko pripeljal do usodnega dejanja. Sporočilo je tako nesporno: Delati na tem, da smo kot družba dovolj odprtih oči, ušes in src, da smo zmožni videti, slišati in začutiti ter skladno s tem tudi ukrepati - preden bi utegnilo biti prepozno.
Zgodba je opomnila, kam vse lahko pomanjkanje komunikacije in napačne odločitve pripeljejo: od fizičnega in verbalnega nasilja do izsiljevanja in kraj ter tatvin, od zasmehovanja do medvrstniškega nasilja, ...vse to nadalje do sodišča za mladoletne, obravnave pri psihiatrih, namestitev v prevzgojni dom. Misel na osebni, duhovni in dostojanstveni propad (mladega) človeka.
A kot naslov pravi - Nismo take, tudi 12-članska dekliška igralska zasedba poudari, da seveda one same niti kot posameznice niti kot tesne prijateljice niso take, kot so se v igri predstavile. Z odra je bilo namreč zaznati zlobo, privoščljivost in aroganco, pa slišati kletvice in zasmehovanje ter videti prerivanje in udarce. Radeške učenke niso take, so pa s tem, ko so se vživele v like, ki so jim bili dodeljeni, nazorno prikazale, kam vse v neželene in neprijetne, celo tragične situacije, lahko pride - če bi take bile ...
Ob koncu dekleta občinstvu podajo pomenljivo sporočilo, da na poti odraščanja in tudi siceršnjega življenja vsakdo dela napake, takšne in/ali drugačne, da pa so vsemu navkljub poleg posameznika osebno vedno prav družina in prijatelji tisti, ki nosijo na sebi odgovornost in dolžnost, da nudijo podporo, da ustvarjajo pogoje, da je posameznik slišan in razumljen. Skozi igro so dekleta in njihova mentorica nastavila ogledalo družbi, ki se na osnovi delovanja odraslih lahko bodisi kvari tudi v svojem podmladku bodisi pa se družbeno popravlja z vidika vrednot.
Predstavo so po odigrani premieri mlade ljubiteljske igralke, vse še radeške osnovnošolke, uprizorile 23. marca 2026 za svoje sovrstnike matične šole v okviru šolskega abonmaja, Nismo take pa so odigrale tudi za učence Laškega in Rimskih Toplic na območnem srečanju otroških gledaliških skupin v Laškem danes, v petek, 27. marca 2026.
