Na pragu pomladnega obdobja je svojo osmo knjigo predstavil Jože Barachini, ki sicer uradno, javno predstavitev načrtuje enkrat v letošnjem letu v Knjižnici Radeče. Med svoje znance, prijatelje in tiste, ki sledijo njegovemu ustvarjalnemu opusu pa je že ponesel nekaj besed s spremljajočimi nekaj fotografijami, skozi katere je razkril, da je odslej mogoče prelistati in občudovati njegovo najnovejšo knjigo - nadel ji je ime "DOmačije in portreti."

Jože Barachini je sicer svojo prvo knjigo napisal leta 2007, toda te nekako ne šteje med tiste, ki so zaokrožile med ljudi, saj je bila izdana bolj za njegov osebni namen in obstaja tudi le v petih izvodih - njegov življenjepis.

Tokratna ni napisana, pač pa je zbirka njegovih slik, ujetih na papir in zbranih v knjigo, kot že samo ime pove, pa je tematsko vanjo umestil portrete in stavbe - domačije.

Slikarju Jožetu veliko pomeni odziv portretiranca

"Ko dam od sebe portret osebi, katero sem naslikam, sem vse do trenutka, dokler ne doživim odziva na sliko, v nekem strahu, kajti vsak posameznik sam zase najbolj oceni, ali sem ga kot slikar "dobro zadel".

Izdelava portreta osebe mu po grobi časovni oceni vzame teden dni časa. Potem je potrebno zadevo prespati, nakaže naslednji korak Barachini.

"Skoraj vedno se še najde potem kakšna malenkost, ki jo dan ali dva kasneje popravim. Ko delam portret, se podobe človeka, ki ga upodabljam tako navadim, da je potreben ta pogled z distance." Po samem zaključku, ko je slika povsem gotova, je potrebno še lakiranje in uokvirjanje.

Izdajo knjige so omogočili Občina Radeče, Kovikor (Šmartno pri Litiji), Veni (Boštanj), Leopold Vovk (Domžale), Rafko in Nada Irgolič (Ljubljana), Tončka in Drago Knez (Trbovlje), Biro Bit servis in trgovina (Celje), Gostinsko podjetje Trojane in Grafika Gracar (Celje).

Knjiga Domačije in portreti je ena tistih, ki jih je Barachini, ki je v lanskem letu praznoval svoj okrogli jubilej, izdal v večjem formatu, konkretno ta je v A4. V knjigi je približno 140 portretov in domačij, največ seveda iz Radeč in okolice Radeč, nekaj pa tudi Sevnice, celo iz sosednje Hrvaške.

V knjigo je dodal še vse naslikane naslovnice stenskih koledarjev, ki jih je izdal od leta 1995 dalje - te je izdelovalec, ki je obenem poskrbel tudi za reklamiranje, natisnil na nekoliko trši papir, ki omogoča, da tudi po tem, ko se leto izteče, slike ne romajo v koš, ampak so primerne za uokvirjanje.

"Nimam rad, da me kaj dosti fotografiraš", se malce brani umetnik že spoštovanja vrednih let, in doda, da mu je najbolj všeč, če je upodobljen kar njegov avtoportret, ki ga je sam naslikal. "Predvsem zato, ker sem na njem 30 let mlajši," hudomušno pristavi.