Sinoči se je blizu dela, kjer se srečata Sava in Savinja, razlegala glasba, izvabljena iz pihal in trobil na koncertu, ki ga je priredilo Kulturno društvo Godba Slovenskih železnic. Dogodek je bil veličastne narave, saj je bil nabit s čustvi ganjenosti, ob tem, ko je dolgoletni dirigent Franci Lipovšek predal vodstveno taktirko njegovemu nasledniku Roku Pelcu.

Pihalni orkestri in godbe že več kot 200 let pomembno oblikujejo življenja ljudi in ljubiteljsko kulturo na slovenskih tleh. Godba Slovenskih železnic, ki je bila ustanovljena leta 1902 s strani glasbenih navdušencev, ki jih je poleg ljubezni do glasbe povezovalo še delo na železnici, je v svoji 122-letni zgodovini zamenjala 11 umetniških vodij. Ob njihovi častitljivi obletnici pred dvema letoma jih je v Predsedniški palači sprejel takratni predsednik države Borut Pahor in jim vročil Zahvalo predsednika Republike Slovenije za prispevek k bogati tradiciji pihalne glasbene umetnosti na Slovenskem in povezovanje skupnosti. Zadnjih 25 let je Godbo Slovenskih železnic kot dirigent vodil Franci Lipovšek, ki pa je sklenil, da je čas, da sede med kolege glasbenike, dirigentsko paličico pa preda.

Koncert v duhu slovesa Lipovška od dirigiranja godbenikom

Godba se je v zadnjega četrt stoletja razvijala bliskovito kot se je, na račun njihovega dirigenta Francija Lipovška.

Franci Lipovšek je profesionalni glasbenik z več kot 30-letnimi izkušnjami v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija, v katerem je igral rog, je profesor na Glasbeni šoli Sevnica in mentor številnim uspešnim mladim glasbenikom, vlogo dirigenta Godbe Slovenskih železnic pa je prevzel leta 1999. V 25-ih letih je omogočil izjemen razvoj “ajzenponarske” godbe.

Slovenske železnice in našo domovino so v teh letih predstavljali v Združenih državah Amerike, Kanadi, Španiji, Makedoniji, Nemčiji, Franciji, na Hrvaškem, v Turčiji, Avstraliji, Novi Zelandiji in tik pred pojavom epidemije covid tudi na Kitajskem.

Na tekmovanjih Zveze slovenskih godb je godbenikom pod Lipovškovo taktirko uspelo v zgolj petih letih napredovati od najnižje do najvišje kakovostne skupine. Od leta 2001, ko so stopili na pot tekmovanj, so prejeli eno srebrno, osem zlatih plaket in od tega šest zlatih s posebno pohvalo.

Na mednarodnih tekmovanjih so prejeli eno srebrno in dve zlati plaketi.

Delovanje Francija Lipovška je bilo prepoznano in nagrajeno z različnimi priznanji in nagradami: Aškerčevo priznanje Občine Laško, Prešernovo priznanje Zveze kulturnih društev Sevnica, Zlatnik Občine Radeče, Zlato medaljo Bojana Adamiča in častno Listino Vinka Štrucla.

Lipovška so številni ocenjevalci iz tujine ocenili kot najboljšega slovenskega dirigenta godbenikom.

Na parkirišču ob železniški postaji v Zidanem Mostu, nedaleč od stavbe, kjer »ajzenponarski« godbeniki tudi izvajajo svoje vaje, so pod velikim šotorom pripravili dobri dve uri trajajoč koncert, na katerem so nastopili tudi solisti, tako na instrumentih (Jošt Kavšek, Nejc Zahrastnik in Rok Pelc, vsi na trobenti) kot z vokalno izvedbo (Ema Petavar, Janez Krivec).

Vzporedno s poslastico za ušesa in dušo so poskrbeli tudi, da so bili pogledi zanimivi - na velikem platnu so se namreč vrtele fotografije iz arhiva, bolj ali manj daljnega, ki so prikazovale, kako so se godbeniki z leti spreminjali, kako se je spreminjala oblačilna podoba in tudi kje vse so gostovali. 

Vrstile so se zahvale, čestitke, darila

Franci Lipovšek je bil ob predaji dirigentske vloge vidno ganjen in se ob predhodno prejetih čestitkah in zahvalah, namenjenih njemu, tudi sam zahvalil: v prvi vrsti njegovi ženi Tatjani, za vso potrpežljivost, ob tem, ko se je z vaj kdaj vračal bodisi s kančkom jeze bodisi s “preveč veselja v sebi” in ji v znak zahvale za podporo in razumevanje podelil šopek; ozrl se je za seboj na številčno zasedbo in tudi kolegom glasbenikom namenil zahvalo za sodelovanje, za potrpežljivost in za vztrajnost, tudi, ko je bilo morda kdaj težko na vajah - so pa bili na račun tega, kot je poudaril, nato nastopi toliko slajši in zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu toliko večje.

»Pred 25-imi leti sem sprejel vlogo dirigenta z velikim ponosom. Ne smem pa na tem mestu pozabiti za zahvalo prejšnjemu dirigentu, to je bil Ivo Gulič, on je pravzaprav naredil temelje, na katerih smo lahko gradili naprej,« je dejal Lipovšek in se zahvalil pomembnim možem, ki so v preteklosti skrbeli za uspešno delo godbenikov (poleg Guliča še Janez Štern in Jože Hočevar) ter konec koncev tudi družbi Slovenske železnice, ki je močno pripomogla k ohranitvi nekoč Železničarske godbe Zidani Most, danes Kulturnega društva Godba Slovenskih železnic.

»Naša vrlina je skromnost in lokalpatriotizem,« je že pred leti razkril razlog obstoja godbenikov ter dodal, da so izmed nekdaj šestih delujočih godb Slovenskih železnic edini obstali in delujejo kot reprezentativna godba Slovenskih železnic. 

V zadnjih letih se je povprečna starost sestava precej znižala in znaša blizu 25 let. V Godbi Slovenskih železnic igrajo osnovnošolci, dijaki, študentje, zaposleni in upokojenci. Poleg številnih akademsko izobraženih glasbenikov  v godbi večina članov igra povsem ljubiteljsko.

Prijazne besede s strani Slovenskih železnic je namenila delavska direktorica Nina Avbelj Lekić

V vlogi družbe Slovenskih železnic je zbrane, predvsem pa dirigenta v odhajanju nagovorila delavska direktorica Nina Avbelj Lekić, ki je izrazila zadovoljstvo, da so prav zidanmoška godba oziroma posamezniki v njej pomembno prispevali, da se je razvijal in ohranil danes edini obstoječi slovenski železniški pihalni orkester.

»V zadnjih 25 letih je godba vidno, bliskovito napredovala in v Sloveniji pobrala najimenitnejše nagrade na najvišji, državni ravni in nastopala na najprestižnejših festivalih v Sloveniji in v mednarodnem prostoru,« je Avbelj Lekić nizala misli, v katerih je poudarila, da ima za vse to največje zasluge Franci Lipovšek in da povsem z osebnega vidika lahko pove, da odkar je sama zaposlena na Slovenskih železnicah niti ena prireditev v domeni železničarske organizacije ni minila brez da na njej ne bi  nastopila Godba Slovenskih železnic.

Po prejemu čestitk še s strani Kulturnega društva, Krajevne skupnosti Zidani Most in Zveze slovenskih godb, je bila prva skladba, kateri je dirigiral novi dirigent Rok Pelc, Abendstern (Večernica v prevodu) in v sklopu le-te je nastopil Franci Lipovšek kot solist na rogu.

Zdaj že nekdanji dirigent Franci pa se od orkestrskih “ajzenponarskih” vod s tem ni poslovil - le dosedanji stoječi položaj, s hrbtom proti publiki in z obrazom proti godbenikom, je zamenjal. Odslej bo sedel in bogatil godbeniški sestav v v vlogi hornista.

Druga polovica večera, katerega je povezovala Bernarda Žarn, je minila v znamenju preostalih skladb načrtovanega repertoarja, katerim je dirigiral Rok Pelc, sicer magister profesor in skladatelj, ki je del učiteljskega zbora na Glasbeni šoli Celje in je s prevzemom dirigentske paličice zakorakal v novo obdobje bogatega delovanja Godbe Slovenskih železnic.