Sinoči je Glasbena šola Laško-Radeče gostila koncert, na katerem so glavno besedo imeli instrumenti ter glasbeniki iz družine pihal, tolkal in trobil. Poleg tega, da je nastopil domači, šolski pihalni orkester, so v goste povabili še Pihalni orkester radeških papirničarjev in Godbo Slovenskih železnic.
Pred tednom dni je Glasbena šola Laško-Radeče izvedla podoben koncert že v Laškem, ob tem pa se je povezovalka programa, ravnateljica Rosana Jakšič zahvalila ustanoviteljicama (Občini Laško in Občini Radeče) za finančno in tehnično podporo obeh koncertov in med drugim poudarila pomen orkestrske igre, katere popularizacija tudi pripomore k vpisu.
Koncert je bil razdeljen v štiri sklope. Najprej je s štirimi skladbami nastopil Pihalni orkester Glasbene šole Laško-Radeče, znotraj katerega so nastopili učenci, pa tudi nekaj učiteljev, obeh enot, dirigentsko paličico pa je doživeto vihtel Primož Razboršek, ki je vlogo dirigenta začel opravljati v tem, iztekajočem se šolskem letu.
V Avsenikovem Pastirčku je bila solistični del na klarinetu namenjen in izveden s strani Pie Mlakar. Ob koncu prvega sklopa so se šolskemu pihalnemu orkestru pridružili še najmlajši - pevski zbor učencev nauka o glasbi pod vodstvom mentorice Martine Jovič. Prvi del koncerta so prisrčno zaokrožili z brezčasnimi uspešnicami, ki pritičejo starosti otrok, kot so oni sami - slišati je bilo namreč moč Kekčevo pesem, Srečo na vrvici, pesem iz filma Bratovščina Sinjega galeba.
Sledil je nastop Pihalnega orkestra radeških papirničarjev, katerega dirigentsko vodenje je bilo na strani Tomaža Majcna. Med petimi zaigranimi skladbami sta največ navdušenja požela legendarni New York, New York (osrednja pesem Scorsesejevega istoimenskega filma, najbolj znanna v izvedbe Franka Sinatre) ter Veseli muzikant.
Tudi sicer so za sinočnji repertoar izbrali poskočne ritme, že z uvodno zaigrano Avsenikovo Lovsko koračnico in Straussovo Tritsch-tratsch polko.
Zatem so na prireditveni prostor v sredini radeške športne dvorane pred občinstvo sedli člani in članice Kulturnega društva Godba Slovenskih železnic.
Blizu 50-članska zasedba je noto, ki izraža ljubezen do domačega, pridala z njihovo uvodno zaigrano skladbo Naša godba, ki jo je z vokalom obogatil Janez Krivec. Zaigrali so še skladbo Klezmer Karnival ter spomnili na čase priljubljenosti Freddya Mercurya iz skupine Queen z izvedbo Bohemian Rhapsody. Svoj samostojni nastop na koncertu treh godb so sklenili z venčkom uspešnic Toma Jonesa, v katerem ni manjkalo ritmov znanih Delilah ter It's not unusual. Tudi tokrat je "ajzenponarske" godbenike vodil dirigent Franci Lipovšek.
Koncert, poimenovan (Z)Godba smo mi, je v zaključnem delu ponudil združene moči vseh treh nastopajočih zasedb. Pred tem se je ravnateljica Glasbene šole Laško-Radeče Rosana Jakšič zahvalila vsem nastopajočim, tako učencem in učiteljem kot glasbenikom, ki so prišli v goste, velja pa poudariti, da je bilo videti kar nekaj nadobudnih mladih ljubiteljev glasbe, ki so nastopili (in tudi sicer nastopajo) v dveh ali kar vseh treh orkestrih.
Rosana Jakšič in Primož Razboršek sta podelila priložnostne spominske zahvale za sodelovanje obema gostujočima - Pihalnemu orkestru radeških papirničarjev in Godbi Slovenskih železnic, zatem pa so se vsem trem zasedbam pridružili še eni gostje - kvintet Dori.
Dogodek je Glasbena šola Laško-Radeče pripravila v duhu prijateljskega sodelovanja, v zavedanju, da se predhodno znanje instrumentalne igre, zrelost, pridobljene veščine javnega nastopanja in razvijanje medvrstniškega zdravega odnosa v luči medsebojnega povezovanja glasbenikov, uspe in zmore nadgrajevati v orkestrsko igro kot rezultat napredka posameznega učenca, kar je sicer dolgoleten proces, pri katerem sodelujejo mnogi - učitelji, mentorji, starši, vodstvo glasbeno-izobraževalne ustanove, nenazadnje pa tudi okolica, v kateri človek deluje.
Ta je na radeškem okolju vsekakor spodbudna, saj tu deluje kar nekaj različnih godb in orkestrov, katerim pa je nesporno skupno eno: ljubezen do glasbe in ljubezen do razveseljevanja skozi glasbo, ki s povezovanjem, ko glasbeniki delujejo z roko v roki, kot ena velika družina - ne glede na pripadnost posameznemu sestavu - enostavno le pridobiva na svoji veličini.
Za prihodnost glasbe v Radečah se zaradi tovrstnega duha, ki se od glasbenikovih občutenj nazorno kaže tudi navzven, med poslušalce, torej ni bati.
