Zgodovina železnice v Sloveniji se začenja 2. junija 1846, ko je bila uradno odprta železniška proga Gradec—Celje in je prvič zapeljal vlak po slovenskih tleh. Toda že leta 1820 je bila za potrebe gozdarstva v okolici Idrije zgrajena gozdna železnica lauf, kot druga na slovenskih tleh pa je gozdna železnica pri Radečah, dolga 4,1712 km, ki se ponaša z največjo širino tira na Slovenskem (84,8 cm) in je bila prometna pot za prevoz lesa in oglja izpod naselja Počakovo po dolini potoka Glažuta do naselja Jagnjenica. V radeški občini je železniška in železničarska zgodovina že od nekdaj bogata in zanimiva.

Gradnja proge in promet prvič mimo Radeč

Železnica je v kraje ob njej prinesla napredek in razvoj. Še danes pa je proga nepogrešljiv del desetega vseevropskega koridorja in obenem del glavnega prometnega križa; je najkrajša povezava med Srednjo in Jugovzhodno Evropo.

Leta 1855 se je začela gradnja proge od Zidanega Mosta proti Brestanici. Do Sevnice so zgradili spodnji ustroj za dvotirno progo. Zaradi težavnega terena med Zidanim Mostom in Radečami so dela potekala počasi. Ker je država prišla v finančne težave, so morali dela ustaviti in na pol zgrajeni objekti so začeli propadati. Prekinitev del je trajala nekaj let. Ob prodaji Južne železnice bančnemu konzorciju 23. septembra 1858 (družba Južne železnice) so novi koncesionarji prevzeli tudi načrte in že opravljena dela. Podjetje je nekoliko obnovilo prej zgrajene objekte in dogradilo progo do Siska po ravnem terenu, brez pomembnejših vzponov in ovinkov. 

Prva lokomotiva je po "železni cesti" iz Zidanega Mosta v Zagreb pripeljala 31. avgusta 1862. Progo od Zidanega Mosta čez Zagreb do Siska (t.i. "Hrvaško železnico), dolgo 125,6 kilometra, so uradno odprli 1. oktobra 1862. Prvotno je bila enotirna, že med gradnjo pa so bila dela na spodnjem ustroju na najtežjem odseku od Zidanega Mosta do Krškega opravljena za načrtovani drugi tir. Razpis za njegovo gradnjo bi moral biti objavljen leta 1929, a je bil zaradi pomanjkanja sredstev prestavljen za nedoločen čas. Drugi tir je bil tako zgrajen šele leta 1944. Leta 1967 je bil elektrificiran odsek Ljubljana-Zidani Most, leta 1969 pa še odsek Zidani Most-Dobova.

Na vsej progi je bilo v začetku 85 čuvajnic, njihovo število pa se je pozneje še povečalo. Prvotno so bile na njej postaje Sevnica, Rajhenburg, Videm-Krško, Lekenik in Zagreb. Pozneje pa so bile zgrajene še postaje in postajališča Radeče, Loka, Breg, Blanca, Dobova, Sutla, Savski Marof, Podsused, Sv. Klara, Turopolje in Greda.

Leta 1996 je vlada Republike Slovenije sprejela sklep, da se v Republiki Sloveniji za dan železničarjev določi 2. junij. Z dnevom železničarjev in železničark se spominjamo bogate slovenske železniške dediščine ter eksponentnega razvoja prometa, gospodarstva in družbe, ki ga je k nam prinesla železnica. Pred letom 1996 se je praznik železničarjev praznoval 15. aprila. Po drugi svetovni vojni, leta 1950, je bil ta dan uradno razglašen za dan železničarjev Jugoslavije. Posvečen je bil spominu vsem žrtvam stavke leta 1920 ter tudi tistim, ki so izgubili življenje med vojno.

Od lesene"hiške" do sodobne(jše)ga postajališča

Dokler ni bilo zgrajeno železniško postajališče v Radečah, so morali Radečani, če so želeli potovati z vlakom, do Zidanega Mostu, kjer je postaja delovala od leta 1849.

V Radečah je bilo od leta 1909 v uporabi železniško postajališče na skoraj nasprotni strani starega železnega mosta in prvotna stavba, ki je služila potnikom, je bila zgrajena iz lesa, objekt pa bil razdeljen na dva dela - na čakalnico in na prostor, namenjen uslužbencu, prodajalcu vozovnic. Prvotno leseno železniško postajališče je bilo v uporabi do maja 1996, ko je bilo urejeno postajališče približno kilometer niže - proti Loki in Sevnici.

"In kako smo zjutraj tekli na vlak! Bila nas je cela kolona zamudnikov, ki smo prepozno vstali. Če je bil strojevodja Radečan, nas je prijazno vse počakal," se iz časa svojega otroštva in mladostništva spominja Marjeta (komentar v skupini Radeče nekoč).

Čeprav je bila prvotna železniška postaja nekaj posebnega in je s časom, ko so bile mnoge že modernizirane, bila označena tudi za "klavrno" in "ubogo", se mnogi spominjajo, kako je vsej svoji skromnosti navkljub nudila zavetje in zatočišče, posebej v mrazu in vetru, ko je bil zelo dobrodošel "gašperček" - peč na drva, ki je dajala toploto čakajočim, ki so najpogosteje hiteli na vlak preko starega železnega mosta.

Novo železniško postajališče je bilo v Radečah, v bližini Gostilne Križišče, predano svojemu namenu leta 1996. Tedaj so potniki pridobili perone in podhod, ne pa tudi (že) prodajnega mesta za vozovnice, ki so se sprva prodajale kar pri Simončičevih, v prostorih gostinskega objekta. Junija 2010 se je začela prodaja vozovnic v kiosku hčerinskega podjetja Slovenskih železnic - preko družbe SŽ - ŽIP, kjer so bili na voljo tudi drugi artikli (prigrizki, tobačni izdelki, časopisi in revije, ...).

Leta 2009 je bilo na sam radeški občinski praznik (8. septembra) namenu predano parkirišče z 38 parkirnimi mesti za osebne avtomobile, posebnimi prostori za invalide in avtobuse in tudi dostop na peron, prilagojen za invalide - na vse to so radeški uporabniki železniškega prometa čakali kar 13 let. Četrtino zneska, potrebnega za investicijo (celotna je znašala 345 tisoč evrov) je tedaj prispevala Občina Radeče, glavnino - 75% pa je krila Direkcija za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo.

Leto dni pozneje, 17. septembra 2010, je potekala na železniškem postajališču v Radečah še otvoritev peronskih streh - nadstreškov na obeh straneh železniške proge (nad peronoma v dolžini 20 metrov), pod katere se lahko odtlej pred deževnim vremenom umaknejo in sedejo na od tedaj novo postavljene klopi mnogi potniki, ki vsakodnevno potujejo z vlakom v srednje šole ali v službo. 

Na slovesno otvoritev se je poleg ostalih gostov iz Ljubljane pripeljal s posebnim vlakom Slovenskih železnic tudi takratni minister za promet dr. Patrik Vlačič. Na železniškem postajališču v Radečah sta ga sprejela takratni župan Občine Radeče Matjaž Han in direktor Direkcije Republike Slovenije za vodenje investicij v javno železniško infrastrukturo dr. Andrej Godec - prav omenjena direkcija je krila 85% vrednosti investicije, ki je znašala v celoti 273 tisoč evrov.

Železnica dajala in daje kruh mnogim Radečanom, rešila jih je pred izgnanstvom

Slovenske železnice (pred tem Jugoslovanske železnice, od 1929 do 1941 Jugoslovanske državne železnice, še dlje v zgodovino pa Državne železnice Kraljevine SHS) že mnoga desetletja predstavljajo zaposlitev in delo mnogim z radeškega območja.

Marsikomu je bila grenka izkušnja primoranega izgnanstva tekom 2. svetovne vojne prihranjena prav zaradi službe na železnici, ki je veljala za strateško pomembno. Nemalo starejših se spominja, kako ljudi, ki so bili železničarji, niso izgnali na tujo zemljo.

Radeško prebivalstvo je nekoč in tudi danes še v veliki meri "diha" in živi pravi železničarski duh.

Kmalu za vpadnico v Radeče se nahajajo na levi strani vstopa v mesto t.i. železničarski bloki - v Ulici talcev.

Pri Godbi Slovenskih železnic, katere sedež je v Zidanem Mostu, igra velik delež Radečank in Radečanov, tudi njen dolgoletni vodja in dirigent Franci Lipovšek, je Radečan in "ajzenponarska" godba vsako leto izvede prvomajsko budnico - med drugim tudi v Radečah.

Med Radečani in Radečankami je nemalo takih, ki so zaposlenih v eni izmed družb Slovenskih železnic, strojevodje, sprevodniki in prometniki.

Prav med slednjimi je, oziroma je do nedavnega bil, sogovornik, ki pomagal z datumi in letnicami pričujočega zapisa, Miran Prnaver (zadnjo prometniško nočno izmeno je opravil 14. septembra letos), ki je bil eden izmed 17 zaposlenih prometnikov z radeškega območja. Sedaj to delo opravlja 12 moških in 4 ženske.

Ravno obratno po strukturi pa je v sprevodniškem poklicu, kjer je več Radečank kot Radečanov (na številčen podatek še čakamo), medtem, ko so v Slovenskih železnicah - Vleki in tehniki izključno moški - strojevodje.

Vir: Železničarski muzej Slovenije, Slovenske železnice, Miran Prnaver

Foto: D.J., arhiv Godbe SŽ, arhiv Mirana Prnaverja