Med okrog deset tisoč slovenskimi čebelarji je žensk sicer bistveno manj kot moških (približno 20 odstotkov), vseeno pa pomeni, da je v tej svojevrstni kmetijski panogi prostor za vse, ne glede na spol ali starost - le ljubezen do čebel in do same narave mora biti prisotna.
Današnji praznik se praznuje tretje leto zapovrstjo, zanj pa je zaslužna prav Slovenija, ki je bila glavna pobudnica, ki je v svojih prizadevanjih tudi dosegla, da so Združeni narodi razglasili 20. maj za svetovni dan čebel.
Radeško čebelarsko društvo združuje 42 članov, med katerimi je 27 aktivnih – takih ki delo najbolj pridnih živalic pripeljejo do sklepne faze, ko ustekleničijo med in druge medene izdelke.
Ob tej priložnosti je eden izmed omenjenih aktivnih članov Čebelarskega društva Radeče Darko Kmetič, katerega sta za čebelarjenje navdušila starša, mama Ružica in oče Jakob, posebej za Radeški utrip nanizal nekaj zanimivosti.
Čas razglašene epidemije je izkoristil tudi za to, da je povečal svojo čebeljo družino. Čebela je sicer žuželka s popolno preobrazbo, kar pomeni, da se iz jajčeca po treh dneh razvije ličinka, ki ostane v tej obliki šest dni, nato buba in končno odrasla žival. »Čebela matica do stanja odraslosti pride v 16 dneh, čebela delavka v 19 in trot v 21 do 24 dneh,« pove Darko, ki je tekom dogajanja ob pojavu koronavirusa poskrbel za deset novih čebeljih družin.
Kako nastanejo nove čebelje družine?
Iz obstoječega panja z močno družino se odstrani satnik, v katerem so zaležene celice z mladimi jajčeci. »To tako imenovano čebeljo zalego sem prestavil v prazen panj in v mojem primeru (ker nimam oplojene matice, ki bi jo ob tem dodal v panj) so čebele same izbrale in vzredile svojo matico. S tem, ko se zalegi omogoči več prostora in več, predvsem pa bolj kvalitetne hrane, se iz matičnega mlečka razvije nova čebelja družina. Znotraj te je nato nova »šefica« - kraljica matica,« postopek večanja čebelje družine po sistemu »narejenca« opiše čebelar z Jagnjenice, ki je pred kratkim izvedel točenje medu, ki je plod marljivega dela čebel delavk tekom cvetenja češenj in sadnega drevja.
Na naslednje točenje računa po tem, ko bo odcvetela akacija, približno čez 2 do 3 tedne in tedaj bo združil akacijev in lipov med.
12 tisoč izletov za en kilogram medu
Darko Kmetič v povprečju zabeleži 20-30 kilogramov medu, kolikor ga da posamezna čebelja družina, kar ob petnajstih družinah pomeni 300 do 450 kilogramov medu letno.
Med tistimi vrstami, ki veljajo za najbolj cenjene so ajdov, smrekov in kostanjev, še pove in razkrije tudi, da je nektar, ki ga naberejo čebele vodene oblike in da ga pridna kot pregovorno je, čebela večkrat predela, preden se med iztoči v taki obliki kot ga namažemo na kruh ali spustimo v topel čaj.
»12 tisoč izletov, torej 12000-krat iz panja na pašo in nazaj v panj pa je potrebnih, da lahko kot čebelar iztočim 1 kilogram medu,« niza zanimivosti iz čebeljega sveta nasmejan Darko, ki poudari tudi, da čebela v svojem naravnem okolju dobro presodi, kaj je naravno in kaj ne: »Če bi npr. postavil satnice z medom tik prednje, ne bi niti povohale, saj je dovolj domače paše na travnikih, po sadovnjakih in v gozdovih.«
3 kilometre daleč; požrešna pa čebela ni!
Ko ga povprašam, kako daleč od njenega domovanja v čebelnjaku se čebele odpravijo na pašo, pove, da njen radius zajema kar tri kilometre, čebele iskalke pa po podatkih Čebelarske zveze Slovenije pregledajo okolico v radiju 4-6 km od gnezda. Ste vedeli, da čebele ne naberejo vedno toliko nektarja, da je želodček poln? Poleg pridnosti jih namreč odlikuje tudi preudarnost, saj maksimizirajo razmerje med težo bremena in oddaljenostjo – in maksimum je dosežen, ko je želodček na pol poln. V tem duhu tudi italijanski pregovor: "Čebela, ki si naloži preveč, ne pride domov."
Čebelnjak kot učna enota
Da je zavedanje, kako pomembna žival je čebela, vseprisotno oziroma bi vsaj moralo biti, govori sam zase stavek, ki ga je pogosto slišati: Če bi izumrla čebela, bi bilo ogroženo tudi človeštvo samo.
Pogosto namreč pozabljamo, da medonosne čebele opravljajo izjemno nalogo v naravi – opraševanje, brez katerega ne bi bilo ne zelenja ne rož ne hrane.
Če bi čebela izginila z obličja Zemlje, bi človek preživel le štiri leta: brez čebel ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi. (Albert Einstein, nemški fizik in matematik)
Prenos tega zavedanja in sam postopek, kako preko čebel pride od nektarja s cveta do medu, si Darko s svojo družino prizadeva približati tudi mlajši generaciji.
Tako je denimo prav tedaj, ko se je prvič obeleževal svetovni dan čebel, leta 2018, gostil otroke iz radeškega vrtca in jim predstavil pridne delavke.
Ima namreč kar precej velik čebelnjak, ki meri 7m x 3 m, katerega pa si želi v bližnji prihodnosti nadgraditi tako, da bo poleg še prostor za točenje, nad njim pa načrtuje urediti ambientalni del, kjer bo moč izkoristiti blagodejne učinke apiterapije in gostiti manjše skupine.
Tudi Radeški utrip vsem čebelarjem ob današnjem prazniku želi NAJ MEDI! 
20. maj je bil za svetovni dan čebel izbran, ker se je na ta dan leta 1734 rodil slovenski čebelar Anton Janša slovenski čebelar, ki velja za pionirja sodobnega čebelarstva in enega največjih strokovnjakov za čebele.
Zato danes praznujejo v prvi vrsti čebelarska društva – teh je v Sloveniji dobrih 200 in združujejo okrog deset tisoč ljubiteljev čebel v 16 regijskih čebelarskih zvezah.
Med ponosne člane te svojevrstne in visoko cenjene kmetijske panoge je vključenih tudi 42 članov Čebelarskega društva Radeče.
Kot pravi predsednik Čebelarskega društva Radeče Gregor Bregar, so v času pred ustanovitvijo samostojne občine bili uvrščeni v Občinsko čebelarsko zvezo Laško, nato pa postali del Čebelarske zveze Celje.
Četudi formalno ČD Radeče spada pod savinjsko regijo, ki šteje 39 društev, so se povezovali tudi že z zasavsko (tri društva) in posavsko regijo – ta združuje deset društev ter bili tekom medsebojnega sodelovanja in izobraževanja ravno slednji toliko naklonjeni, da radeški čebelarji prav nič ne skrivajo, da si tudi uradne priključitve v posavsko skupnost čebelarjev že dalj časa želijo.
»Pred osmimi leti je bilo na Magolniku v svečanem vzdušju predsedniku Čebelarske zveze Slovenije Boštjanu Noču izročeno pismo o nameri ustanovitve Čebelarske zveze Posavje, ni pa to bil prvi tovrstni poskus; zelo podobno namero je kot prvi izkazal v imenu posavskih ljubiteljev čebel Miran Kos iz Krškega,« opisuje dolgoletni predsednik Bregar.
Po notranji razdelitvi Čebelarske zveze Slovenije sicer v posavski volilni okoliš spada deset društev: ČD Brežice, ČD Dobova Kapele, ČD Leskovec pri Krškem, ČD Kostanjevica na Krki, ČD Krško, ČD Krška vas, ČD Raka, ČD Senovo Brestanica, ČD Sevnica in ČD Šentjanž na Dolenjskem.
Član upravnega odbora Čebelarske zveze Slovenije, Anton Urek, ki pokriva področje same organiziranosti čebelarjev, težnje po ustanovitvi posavskega dela potrjuje: »Res je, da je bila pred leti ideja o ustanovitvi Čebelarske zveze Posavje, precej močna in v fazi formiranja. Žal so prizadevanja v tej smeri zastala in smo jih obudili lani (2019), ko so se zgodile tudi spremembe v vodstvu Čebelarske zveze Krško. Začeli smo z novimi pogovori in iskanjem novih programov ter potreb, ki bi taki organizaciji dale tudi praktičen in ne samo formalen pomen. Prva takšna konkretna odločitev na nivoju regije je bila podpora vzpostavitvi regijskega učnega centra, ki bi služil za praktična in teoretična usposabljanja čebelarjev vseh posavskih društev.«
Kljub temu, da ČD Radeče spada pod savinjski del, »nekako naravno gravitira v ta posavski bazen, kar dokazuje z sodelovanjem in udeležbo tudi v pogovorih o Čebelarski zvezi Posavje ter v drugih aktivnostih, ki se dogajajo v Posavju. S predsednikom g. Bregarjem je sodelovanje za zgled in se res veselim, da so na odgovornih položajih ljudje, ki posvečajo toliko svojega časa za napredek in boljše pogoje vseh čebelarjev, « zadovoljno pove Anton Urek, sicer predsednik Čebelarske zveze Krško.
Seveda v društvih obstajajo različni pogledi in posledično želja za formalno organizacijo kot je Čebelarska zveza Posavja. Zato s formalno ustanovitvijo ne hitijo, ampak želijo najprej izvajati vsebine, ki so posavskega pomena in bo formalna oblika prišla kot logična posledica in potreba.
Ni pa dvoma: Radeče bodo slej kot prej prestopile iz celjske v posavsko čebelarsko zvezo, in pri tej odločitvi ima Čebelarsko društvo Radeče pomembno podporo s strani stanovske krovne organizacije Čebelarske zveze Slovenije.
Ob svetovnem dnevu čebel oba sogovornika, tako prvi mož radeških čebelarjev Gregor Bregar kot tudi prvi mož krških čebelarjev Anton Urek želita vsem čebelarkam in čebelarjem uspešno čebelarsko sezono in veliko vztrajnosti in volje za ozaveščanje vseh ljudi o pomenu čebele in njenega dela v ohranjanju naravnega opraševanja.
Zagotovo ste jih že kdaj videli, ko ste se zazrli kvišku. Jadralne padalce, ki krožijo kot ptice po nebu. Svobodni in z razgledom v živo, ki ga večina vidi le na videoposnetkih. Pa ste vedeli, da imajo ponekod jadralni padalci tudi svoj pozdrav? Glasi se Modro nebo ali Blue Sky, radeški ljubitelji jadralnega padlastva pa si sicer pred štartom zaželijo »dober polet«.
Zapis v nadaljevanju razkriva, kako so se začela športna druženja z obvezno opremo, nahrbtnikom s padalom, v radeški občini.
V zadnjem mesecu so se temperature zraka dvakrat spustile tako nizko, da so povzročile pozebo, prvič v noči iz 24. na 25. marec ter drugič iz 20. na 21. april. Ali se bo to poznalo tudi pri čebelji paši in ali lahko bo zaradi pozebe tudi pri medenih izdelkih letina manjša kot sicer, sta ocenila predsednik Čebelarskega društva Radeče Gregor Bregar in član istega društva Ludvik Kos. Aktualno za vse pa je priporočilo: sadimo in sejmo medovite rastline, škropljenja sadnega drevja in grmičevja pa se lotevajmo v večernih urah, ko so čebele že v panjih.
