Na zadnji dan avgusta, ki je s prijetno toplim vremenom in soncem razveseljeval obiskovalce prireditve, je bil v središču Svibna izveden dogodek, ki se je prepletal skozi dvojnost - tradicionalne Nedelje pod lipo Društva kmečkih žena Arnike in prireditve ob 80-letnici vrnitve iz izgnanstva v okviru radeške krajevne organizacije Društva izgnancev Slovenije 1941 - 1945.

Prostor pred domačo podružnično šolo so do zadnjega kotička napolnili obiskovalci in nastopajoči, posebej tistim, ki so na lastni koži izkusili vojno vihro in življenje na tujem, pa so v znak pripadnosti in slovenstva organizatorji na prsni del pripeli šopek iz lipovega cvetja. 

Kmalu po 11. uri so pevci Cerkvenega pevskega zbora sv. Križa, ki ga vodi Ana Novak, v počasnem sprevodu iznad lipe do šolskega dvorišča kot uvod v prireditev zapeli slovensko narodno pesem Lipa zelenela je, nakar je predsednik Krajevne skupnosti Svibno Primož Knez pozdravil navzoče in izrazil zadovoljstvo nad številčno lepo obiskano prireditvijo v srcu kraja ter se posebej ustavil z mislijo pri izgnancih, ki so v času bivanja na tujem zavedno, ponosno in z upanjem na vrnitev nosili v sebi Slovenijo, radeško območje in vsak svoj dom.

Za vezno besedo med posameznimi točkami programa sta doživeto in z arhivskim gradivom podkrepljeno skrbela Milan Gorišek, ki je tudi pripravil scenarij prireditve (prav tako tudi pripravil idejno zasnovo spominske listine, ki so jo pred odhodom kot spomin na ta dan prejeli gostje), in Mateja Kmetič. 

NA SILO DALEČ STRAN OD DOMAČEGA OGNJIŠČA

Orisala sta zgodovinska dejstva s črnino zaznamovanega časa, ki se je začel 20. oktobra 1941, ko je okupator 20. oktobra 1941 z Razglasom o preselitvi prebivalcev s posameznih področij in občin Slovenije, ki so jo po njihovo imenovali Untersteiermark, v nemške pokrajine. V spremstvu vojakov so bili odvedeni, najprej v zbirni center-preselitveno taborišče Rajhenburg, kjer so jih evidentirali in opremili z osebno izkaznico (Perssonal Ausweis), nato pa po železnici v različne kraje po Nemčiji.

"Naselili so jih v izgnanska taborišča, ki so svojo novo funkcijo našla v samostanih, internatih, šolah, graščinah in večjih zapuščenih stanovanjskih objektih," sta opisovala povezovalca programa. 

Ljudje so bili, kljub temu, da so skromno obedovali v skupni jedilnici (Gemeinsammer Speise Zimmer) pri kotlu, večkrat lačni kot siti. Njihove bivanjske razmere so bile v veliki meri odvisne od tega, kakšen je bil vodja taborišča (Lager Führer) in ostalo osebje (Lager Personal). Veliko ljudi so zaradi vojaških vpoklicev lastnega prebivalstva zaposlili v tovarnah, na kmečkih posestvih in pri obrtnikih, nekateri so opravljali javna dela ali bili celo neupravičeno vpoklicani v nemško vojsko.

A na zavedanje, da so Slovenci, na slovensko pesem in domačo besedo, kot tudi na sorodnike, ki so ostali doma, niso pozabili. Branka Obolnar in Stane Kmetič sta preko prebiranja pisem, ki sta ponazarjali, kako je sestra (Apolonija Medešek) pisala bratu iz izgnanstva v domovino in kako ji je brat odgovoril iz rodnih krajev v Baden Vurtenberg, med obiskovalce ponesla občutek poistovetenja in sočutja. 

Župan Občine Radeče Tomaž Režun je opomnil, da je prav radeški občinski praznik tesno povezan z izgnanci, saj se obeležuje na dan njihove vrnitve v domovino.

Prenesel je pozdrave službeno zadržanega Matjaža Hana, ki se je tisti dan mudil na Blejskem strateškem forumu in s cmokom v grlu, ki je izkazoval osebni čustven naboj dodal, da ima zanj izgnanska organizacija še poseben pomen, saj je bila njegova (lani preminula) mama Ana rojena v izgnanstvu in je kot njen potomec tudi sam član radeške krajevne organizacije Društva izgnancev Slovenije 1941-1945. 

Joža Kožar, predsednica radeške krajevne organizacije Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 je izrazila veselje, da jih ob le 80 rednih članov njihovo članstvo dopolnjuje tudi preko 30 potomcev izgnancev.

Zadovoljna, da se v radeško krajevno organizacijo vpišejo tudi ljudje od drugod, je na srca navzočih izgnancev še položila: "Delite svoje zgodbe z mladimi, dokler jih še lahko poveste, saj če tega ne storimo, bo lahko šel ta del zgodovine žal v pozabo."

Pomemben košček, ki prispeva svoje, da temu ne bo tako ter da ostaja tako spomin in se skozenj izrisuje tudi opomin, predstavlja del pouka pri šolskem predmetu 'zgodovina', kjer učenci Osnovne šole Radeče pod vodstvom učiteljice Milene Potočnik Renko, spoznavajo ta, sicer temen (a ob vrnitvi nazaj v domovino tudi svetel) del nacionalne niti ne še tako daljne preteklosti.

V kulturnem programu je prireditev obogatila Petra Lazar s pesmijo Bodi zdrava, domovina, izgnanci in ostali obiskovalci so skupaj zapeli himno izgnancev Oh, kako je dolga pot, posebej prisrčni pa so bili najmlajši - učenci Podružnične šole Svibno ter otroci iz družin Lazar in Kmetič, ki so skozi pesem/skladbe, ples in kratke dramske vložke obudili čutenja ljudi iz obdobja izgnanstva in iz obdobja vračanja k domačem ognjišču. Cerkveni pevski zbor sv. Križa je zapel še Slomškovo Večernico (Glejte, že sonce zahaja...).

Pred prireditvijo je v izvedbi župnika Janeza Jasenca v svibenski cerkvi potekalo bogoslužje, namenjeno prav izgnancem, sveta maša pa bo darovana tudi v cerkvi sv. Petra v Radečah, in sicer 21. septembra - opravil jo bo radeški župnik Miro Bergelj.

ANINA PESEM - NEDELJA POD LIPO - DAN, KO V VSEM SVOJEM SIJAJU ZAŽARIJO "ARNIKE"

V nadaljevanje praznovanja je zbrane popeljala Nada Bervar, ki je izrazila zadovoljstvo, da so na dan, ki jim je bil tudi vremensko - z obilo sonca, naklonjen, združili dve lepi zgodbi, proslavo v obeležitev vrnitve iz izgnanstva in tradicionalni dogodek DKŽ Arnika.

Slednje so v prostorih domače šole razstavile dobrote izpod pridnih rok članic, ki so pripravile kvašeno pecivo, krofe, drobno pecivo, več vrst potic (orehovo, smetanovo in metino), pa znamenito svatovsko kvašeno srce in v nekdanjih časih priljubljeno pecivo 'jagenjček', ki je bil sestavni in nepogrešljiv kulinarični del praznovanj.

Posebej so na ogled dale tudi predhodno pripravljene jedi, ki so odražale prehrambene navade iz časa po vojni. Tako so bile prava paša za oči in omamnih vonjev skledice z močnikom z gobami, pa pečena kaša, koruzni žganci z mlekom, ko so se časi izboljšali, je na mizo prišel že kruh z orehi in kakšna ocvirkovka ter štrukeljci in vzhajane štraube. Ni šlo niti mimo najbolj priročnega posladka: suhega sadja (jabolčni krhlji, slive).

Foto kulinaričnih izdelkov: Darinka Knez Medved in Rezi Žonta, DKŽ Arnika

Prireditev, ki je sicer že tradicionalno izvedena na zadnjo avgustovsko nedeljo, nosi kar dve imeni:  "Anina pesem" oz. "Nedelja pod lipo"- s poimenovanjem pa ohranjajo spomin na Ano Bervar, ki je bila med začetniki kulturne prireditve v Svibnem in se je med Ljudskimi pevci s Svibna prva poslovila (sklenila svojo življenjsko pot). Pevci so sprva delovali v okviru študijskega krožka pod taktirko Jožeta Praha, kasneje pa so postali sekcija Kulturnega društva Svibno. Organizacijsko jim je ves čas stala ob strani Tatjana Kavšek.

Od 2004, ko se je ljudska pesem svibenskih pevk in pevcev začela redno razlegati preko vaj in sodelovanja na dogodkih, pa do obdobja koronavirusa pred petimi leti, so aktivno delovali. A ker so člani vsak dan starejši, podmladka pa ni, nekateri so tudi preminili, je padla odločitev, da se tradicija vseeno nadaljuje, le v nekoliko drugačni obliki.

Z letom 2007 so se združili ljudski pevci in ustvarjalke "Arnike" - DKŽ Arnika poskrbi za kulturni program, v katerem vedno, brez izjeme, sodelujejo svibenski učenci, da je vsakokrat dogodek pravi balzam za oči in še bolj za brbončice, pa verjetno ni potrebno posebej poudarjati (zvesti obiskovalci to dobro vedo).

"Pri nas je najbolj dobrodošlo, da se društva povežemo, vsak nekaj prispeva in namesto, da bi delali nekaj vsak zase, združimo moči in naredimo eno reč, pa tisto 'ornk'," z nasmehom pove Marjana Dolinšek, predsednica DKŽ Arnika. 

V središču kraja, pod in okrog lipe, ki se tudi v Svibnem košati na najbolj pomembnem prostoru v vasi (v bližini cerkve, šole in gostilne) se je nato, po proslavi za izgnance in po razstav kulinaričnih dobrot, nadaljevalo druženje ob zakuski, glasbi in kramljanju.