V zadnjih nekaj letih je popularizacija Zasavske planinske poti vse večja. Kar je razumljivo, saj si številni ljubitelji prizadevajo, da planinska obhodnica v dolžini več kot 200 km pridobi nazaj slavo in ugled, kakršna je uživala nekoč. In en od opomnikov, kako edinstvena je Zasavska planinska pot, je nagradni foto natečaj.
Z Zasavsko kočo na Prehodavcih upravlja Planinsko društvo Radeče. Po tem, ko je s svojim delom v visokogorski planinski koči v vlogi oskrbnika po petnajstih letih dela zaključil Jure Brečko, vlogo gostiteljice naprej opravlja zdajšnja oskrbnica Tea Dernovšek, ki pa je bila zadnja leta prav tako del ekipe Zasavske koče v osrčju Julijskih alp.
Zadnji teden v mesecu maju je že 50 let posvečen slovenskim gozodovom, ki so največje bogastvo slovenskega naroda. V ta namen poteka ozaveščevalna kampanja Teden gozdov 2020 pod geslom Skrbno z gozdom, v katero je vključeno tudi društvo z območja Radeč, Društvo za trajnostni razvoj in osebnostno rast Institut Treelogy.
Na praznični dan je Čebelarsko društvo Radeče izobesilo posebno zastavo pri šolskem čebelnjaku, s čimer tudi v povezavi z mlajšo generacijo izkazujejo čast in zadovoljstvo, da učenci radeške šole imajo interes in željo poznati te drobne, pridne živali.
Po besedah predsednika ČD Radeče Gregorja Bregarja, ki (skupaj z Ano Novak in občasno Ludvikom Kosom) znanje prenaša na mlajšo generacijo pri čebelarskem krožku v radeški osnovni šoli, že tretje leto beležijo kontantno število sodelujočih - šest otrok.
"Krožek redno poteka, a žal ne pridemo vedno do razpoložljivega termina, saj je obšolskih aktivnosti toliko in zasedenost otrok že v času šolanja takšna, da vsega, kar bi si tudi otroci morda želeli, po povsem človeški plati preprosto ni možno izpeljati," vztrajnost društva glede prenosa znanja in obenem nehvaležen utrip sodobnega časa opiše Bregar.
Otroke najbolj navduši samo dogajanje pri čebelnjaku, svoja opažanja oceni Ana Novak: "Opazovanje čebel na satu in ob vhodu v panje (ob strani čebelnjaka) jih, pa so lahko po naravi še tako živahni, samo po sebi pripelje do umirjenosti in pozornega spremljanja, kaj čebele počnejo."
Kolikšen pa je delež otrok, ki tudi potem, ko zapustijo osnovnošolske ter pozneje, srednješolske klopi, še vedno nadgrajujejo, kar so usvojili tekom čebelarskega krožka? Gregor Bregar pravi, da je takih približno 30%. "Čebelar v največ primerih (p)ostane, kdor s čebelami tudi odraste," pojasni ljubitelj čebel, ki je funkcijo predsednika prevzel za prejšnjim dolgoletnim predsednikom Jakobom Kmetičem iz Jagnjenice.
Novozačetniki čebelarji, ki se aktivno ukvarjajo s čebelarjenjem, so samo upokojenci in veliko zainteresiranih za čebelarjenje, ki so morda že blizu zaključka svojega delovno aktivnega obdobja, pove kar po domače: "Ko bom šel v penzijo, bo pa čas za imeti panje in čebele." Kar znova kaže na to, da si v današnjem hitrem ritmu življenja in ob drugačnih službenih obveznostih kot so te bile v preteklosti, ljudje težko vzamejo čas za čebelarjenje. Je pa to panoga, ki zahteva človeka, spremljanja dogajanja in svojevrstno delo, nehvaležne čase (tudi) za bodoče mlade čebelarje opiše Gregor Bregar.
Vendar optimizma ne izgublja, saj verjame, da - če drugod ne - bodo s tradicijo čebelarjenja otroci nadaljevali vsaj tam, kjer jim je bila ljubezen do čebel privzgojena v samem domačem, družinskem okolju.
Med okrog deset tisoč slovenskimi čebelarji je žensk sicer bistveno manj kot moških (približno 20 odstotkov), vseeno pa pomeni, da je v tej svojevrstni kmetijski panogi prostor za vse, ne glede na spol ali starost - le ljubezen do čebel in do same narave mora biti prisotna.
