S temi besedami je komentiral igro izpred dobrega tedna dni nekdanji rokometaš Brane Starina (letnik 1960). Ko sta se pred okoli 300-glavo navijaško množico pomerili drugoligaši Rokometnega kluba Radeče Papir Nova in prvoligaši Rokometnega kluba Mokerc KIG, so gostje prepričljivo zmagali. Jutri bo v domači dvorani nova tekma, nova priložnost, še večji fokus v usmerjenosti na zmago.

"Prvoligaši iz Ig-a so pokazali, zakaj nastopajo ligo višje. Naši fantje pa so držali stik prvi del prvega polčasa. Potem pa smo zgubili sapo in tekmec iz Ig-a je pobegnil za nekaj golov. V drugem polčasu smo se zopet približali na štiri gole, ampak se je ponovil scenarij iz prvega polčasa. Izkušnje in pripravljenost so zaenkrat pri Ig-u na višjem nivoju," je opisal predsednik Rokometnega kluba Radeče Papir Nova Darjan Lipoglavšek,

medtem, ko je Starina dejal, da je "fajn, da so izgubili - da preveč po zraku ne frfotajo; da pa morajo jutri zmagati, če hočejo napredovati v 1. B ligi in zraven vsega še molit, da bo Nova Gorica še kje izgubila."

Forma zadnjih tekem v 2. SRL za Rokometni klub Radeče Papir Nova je : ZMAGA - ZMAGA - PORAZ - ZMAGA - ZMAGA 

MLADOST V DUHU ROKOMETA

Brane Starina se je z rokometom srečal v 5. razredu osnovne šole (nekje l.1970), ko je bil njegov učitelj športne vzgoje Marko Mrežar, sicer tudi zagrizen rokometaš. Po zaključeni osnovni šoli je igral v mladinski (kadetski) ekipi, kjer si je igrišče delil z znanimi imeni radeškega rokometa: Miran Lipoglavšek, Miro Kumelj, Srečko Kavšek, Miloš Martinšek - Pinks, Bojan Vizovišek. Tedaj jih je nekaj časa treniral Jure Musar, nato pa jih je pod svoje okrilje vzel Janez Simončič. 

"Ko mi je bilo 17 let, sva šla z Mirom Kumljem igrat za Sevnico, a zaradi Mirotove poškodbe sva bila skupaj samo eno sezono, jaz sem pa ostal kar ene par let, še v članski ekipi 2. Jugoslovanske lige sem z njimi igral," pripoveduje.

Ni pa to bil edini odhod drugam, saj sta Brane in Čapo (Bojan Ključevšek) dve sezoni - do časa služenja vojaškega roka - igrala za Šmartno pri Litiji. Leta pa so tekla, in prišel je čas poroke, otroci, delo v Muflonu.

NAJBOLJ USPEŠNO OBDOBJE

Od aprila 1982, po Branetovi vrnitvi iz vojske, se spominja, se je v Radečah oblikovala močna ekipa, sestavljena iz celjsko-radeške naveze.

"Iz Celja so prišli Tone Tiselj, Bajuk, Vlado Bojović, Jonak in mi, Radečani: vratarja Zoran Čulk in Dušan Skušek, pivot Marjan Krohne, pa Uroš Ribič, Čapo je bil desno zunanje krilo, pa jaz, smo bili fajn klapa."

Ob sredah so igrali prijateljske tekme, ob sobotah pa prvenstvene. 

"Fajn je b'lo, luštno je b'lo. To so bili časi, ko smo igrali zastonj, iz samega veselja do igre. Edino, kar smo dobili, so bili športni copati. Danes pa, če ni 200-300 evrov na mesec priliva za ves čas, ki se vlaga v igro, noben ne pride igrat."

Rokometaši so v času maškarade kelnarili v Partizanu, da so zaslužili nekaj - pa ne za v žep in za zabavo! S tem denarjem so si kot ekipa kupili trenirke!

Njihov šofer je bil Lojz Rautar, po celi Sloveniji jih je vozil s kombijem. "On nam je vse zrihtal. Tud' k dohtarjem je vozil, ko so bile kake poškodbe". V svoji sredi so imeli še Bineta Čulka, ki je skrbel za tehnične zadeve, za vso opremo in za organizacijo, in čeprav so bili v rokometni ekipi tudi širše sami moški, je bila med njimi vendarle tudi ena sama ženska - Rezi Ocepek, ki je skrbela za njihovo zdravje.

Za njihov največji uspeh šteje, ko so proti Rokometnemu klubu Polet iz Murske Sobote za eno točko izgubili, in se jim je tako za las izmuznila 1. Slovenska rokometna liga. V pogovoru se spomni tudi nekaterih športnih kolegov, ki jih danes ni več. Radeče so izgubile kar nekaj dobrih rokometašev, pravi in jih našteje: Zvone Lavrinc, Bojan Vizovišek, Miloš Martinšek, Bojan Martinšek (bil sicer oficir v JNA).

Ko je bil Brane še mladinec, se je skupaj z nekaj vrstniki priklopil že prekaljenim rokometnim mačkom tistega časa, med njimi se najbolj spominja Iztoka Hudoklina, Sašija Pešca in Zvoneta Lavrinca.

Brane je bil vključen v rokometni svet do njegovega 31. leta, do tedaj, ko pa so prioritete postale nekoliko drugače (družina, lokal z izvornim imenom Kava Bar As) in se je njegova rokometna zgodba z letom 1991 spisala. Zadovoljen pa je, da so bili, čeravno ne v rokomet, pač pa v drugo igro z žogo (nogomet), ves čas vpeti tudi njegovi štirje sinovi Damir, Branko, Ažbe in Timotej.

"Mi ni žal niti enega samega dneva, še zdaj se z nekaterimi dobimo, res pa v polni postavi žal le, ko kdo umre," pove s sklonjeno glavo, s katero je izkazal spoštovanje in obžalovanje, da je preminil, ko je omenil, da so se nazadnje poslovili od Jureta Musarja. 

VESEL, DA SO SE DVIGNILI, PO TEM, KO JE "VSE ŠLO V FRANŽE"

Brane Starina še danes rad spremlja rokomet, bodisi v domači dvorani ali preko televizijskih ekranov. Prizna, da je presenečen nad tem, kako poteka delo s člani in da je vesel, da se premika pozitivno naprej.

"So bili časi, ko se je vse super odvijalo, pa potem začelo malo usihat, no, dokler ni šlo vse skup' v 'franže' (ko ni bilo finančno v redu), in to, da se spet klub dviga in dobiva rokomet v Radečah nazaj svojo nekdanjo veljavo, to je dobro predvsem za otroke, mladino - da vidijo in začutijo, da je šport ena krasna reč in se vsaj malo umaknejo stran od računalnikov in telefonov."

Polne dvorane to dokazujejo, saj se na tribunah tre mladih, starejših, moških in žensk. Pred tednom dni se je denimo udeležba vrtela okrog 300 ljudi. "Veselimo se obiska in opažamo, da iz tekme v tekmo prihajajo novi ljudje. Tudi Radečani, ki ne živijo v našem kraju. Tega smo kot klub zelo veseli. Kranjska klobasa in zelje pa sta bila samo pika na i v naši rokometni hiši", je dodal Darjan Lipoglavšek in najavil, da bodo tudi ta začetek konca tedna poskrbeli za navijače - ohladitvi in nižjim temperaturam primerno, s toplimi napitki.

PETEK, 15. NOVEMBER - VEČER ZA OBRAČUN RK RADEČE : MRK NOVA GORICA

Jutri, v petek, 15. novembra 2024, bo na sporedu derbi 2. lige za 1. mesto. Radečani se bodo pomerili z Novogoričani. Ne skrivajo zagona in miselnosti, da se s to tekmo želijo vrniti na zmagovite tirnice. Fantje obljubljajo (kot vsako tekmo) boj za vsako žogo.

Da bo vzdušje še bolj prepričljivo in bo športnikom na parketu vlivalo spodbudo, bo vsekakor skrbela nostalgija, prepletena s sedanjostjo. Na zadnji tekmi se je namreč v življenju vrnila nekoč močno prepoznavna navijaška skupina Ostrovrharji. "Obveščamo vse, ki se želijo na tekmi pridružiti organiziranem navijanju, da pridejo na tekmo 30 min prej in prevzamejo navijaško majico in se kasneje vključijo v navijanje," k bučnem razpoloženju vabijo iz Rokometnega kluba Radeče Papir Nova. 

Na tekmi se bo dvorana z vsemi ljubitelji rokometa v njej še poklonila z minuto molka pokojnemu Franciju Pliberšku.

Franci je bil namreč prijatelj radeškega rokometa.

Pred nekaj leti je bil tudi generalni pokrovitelj Rokometnega kluba Radeče - v časih, ko se je domači klub imenoval Rokometni klub Radeče MIK Celje.

 

Foto: Robert Terbovc (tekma), Zbornik 50 let rokometa v Radečah, D.J.