Cerkev na razglednem Brunku, posvečena svetim Trem kraljem, je podružnica župnije Radeče. Sodi med najpomembnejše spomenike slovenske verske in kulturne preteklosti. Že dlje časa poteka njena celovita spomeniška ureditev. Minulo soboto, 3. maja, je še posebej sijala v svoji, vrnjeni in novi lepoti in izjemnosti. Obnovitvena dela je blagoslovil nadškof Stanislav Zore, ki je ob somaševanju župnika Mira Berglja, župnika Svibna Janeza Jasenca in Gregorja Celestina vodil slovesno mašo.

Na koru je prepeval župnijski pevski zbor, pred cerkvijo je Društvo ljubiteljev likovne umetnosti Radeče pripravilo slikovno razstavo na temo brunške cerkve.

Tokratna obnova njene notranjščine, lesene opreme in gradbene sanacije, je potekala večinoma v letu 2024 in vključevala: prezbiterij, glavni oltar, ladjo, nekaj delov lesene opreme, odkritje fresk iz 16. stoletja. Pred tremi leti je bil obnovljen stranski Marijin oltar, na obnovo pa še čakajo prižnica in dva stranska oltarja.

Čudeži se dogajajo
Kot je poudaril v mašnem nagovoru nadškof Zore, »so se Bogu zahvalili za dela, ki so bila opravljena, in obenem, da bi v resnici praznovali, kajti zaključena dela pri obnovi te cerkve so potrditev po ena strani sposobnosti, ki jih imamo, po drugi strani skupnosti, ki jo živimo, in po tretji strani pripravljenosti, da stopimo skupaj in naredimo nekaj lepega za to božjo hišo, božje prebivališče med nami in tudi nekaj lepega za nas same. Najprej bi vam rad čestital. Veste, današnje praznovanje v resnici zaslužite.«

Ker namreč ni bilo nič gotovo in samoumevno pri obnovi takega spomenika in dediščine, pri močeh in zmožnostih. Ko pa se povežemo »v eno samo občestvo, ki je usmerjeno k istemu cilju, ljudje moji, takrat se pa začnejo dogajati čudeži dobesedno.«

Zakladnica umetnosti
Če si sposodimo besede umetnostnega zgodovinarja Marijana Zadnikarja iz ene njegovih knjig, »Cerkev Treh kraljev ni prav nič skromna hribovska podružnica.«

Z besedami restavratorke in vodje izvedbenih del Restavratorskega centra Ljubljana na strokovni predstavitvi obnovitvenih del po maši, domačinke Saše Dolinšek, je brunška cerkev Treh kraljev prava »zakladnica umetnosti, umetnin iz 16. 17. in 18. stoletja. Pomembna božjepotna, poznogotska dvoranska cerkev.«

Datirana okoli let 1510/1520. Ko govorimo o njej, mislimo na vse tri stavbe. To se pravi, še na Marijina cerkev z letnico 1517 in zvonik iz 17. stoletja. V preteklosti je bila močno povezana s plemiči iz bližnjega Novega gradu. V bistvu so bili tudi njeni donatorji. Eden od njih je bil Krištof Gostičič, ki ima na slavoločni steni pogrebni lesen grb, ki med drugim oblikovno, vsebinsko in barvno grb strogo sledi heraldičnim pravilom in je bil na njem izveden minimalen poseg, čiščenje, raziskava, dokumentiranje. Drugi donatorji so bili plemenita družina Čečkar, tudi pokopani v cerkvah.

Znamenita oprema
Tudi vsa ostala notranja oprema cerkve na Brunku je nadvse znamenita. Posebno pozornost zbuja veliki oltar z letnico 1684. S celotno zasnovo, še bolj z okrasjem, je zgovoren primerek pozno-renesančnih in zgodnjebaročnih »zlatih oltarjev«. V prazničnem tronu občudujemo lesen relief Poklona Treh kraljev. Ne dosti mlajši od glavnega oltarja je oltar s kipom Marije z Detetom na severni steni ladje in je še iz družine »zlatih oltarjev«, med zadnjo obnovo pa razkrito pravzaprav sestavljen iz dveh oltarjev, še iz oltarja sv. Uršule. V oba oltarja je bil storjen minimalen poseg, bolj je šlo za konzerviranje in ohranjanje stanja, kvalitete notranjščine. Odkrili so, da je bilo v obeh uporabljeno praktično ogromno modre in to naravno modre, ki je bila včasih več vredna kot zlato. Kar pomeni, da so bili donatorji zelo bogati ali pa so vsaj veliko denarja namenili za postavitev teh oltarjev.
Oltarja sv. Antona Padovanskega in sv. Valentina pa sta že iz 18. stoletja. Leta 2023 so ju demontirali zaradi predvidenih gradbenih del v notranjosti cerkve in tudi zaradi restavratorskih del na stenskih poslikavah. Izjemno zahtevno delo na stenskih gotskih slikarijah je izvedla restavratorka Tinca Jerin iz Braslovč, za kar ji gredo vse čestitke. Glavni prizori pa so v prezbiteriju. Ponazarjajo Kristusov pasijon. Strop pa poslej krasijo odkriti ostanki dekorativne poslikave.
K južni ladijski steni je bila nekdaj prislonjena velika slika Križanega, delo beneškega slikarja Rossinija iz konca 18. stoletja. Restavrirana je od leta 2011 shranjena v župnijski cerkvi v Radečah.

Krščanska krajina
Nadškof Zore jim je dal prav, da je tokrat, ko so delovali in uspeli kot občestvo, njihova duša praznična. V obnovljeni cerkvi svetih Treh kraljev pa je videl še drugo sporočilo cerkva, kapelic in znamenj po naši domovini.

»Večkrat bi rekel, da v načrtovanju, v spomeniškem varstvu na teh področjih velikokrat slišimo besedo kulturna krajina. Se pravi krajina, ki jo je zaznamovalo človeško ustvarjanje. Človeško delo v preteklosti, in ki jo zaznamuje tudi človeško delo in ustvarjanje v našem času. Te cerkve in kapele in znamenja po naših vaseh, križpotjih, po naših hribih so pa za mene pokristjanjena krajina. Kdorkoli potuje skozi našo ljubo domovino, ne more, da ga ne bi obšla misel, da so tod živeli in da tod živijo verni ljudje… Pokristjanjena krajina, ki govori o veri in tudi ob občutku za lepoto naših prednikov. Radi so imeli Boga. Častili so Boga. Gradili so mu svetišča in znamenja. In radi so imeli lepoto. Po tistem garanju vsakega dneva, po žuljavih, zgaranih rokah, ki jih ima danes, morda kdo še v spominu. Ampak takrat so pa bile zgarane in žuljave roke. So hrepeneli po lepoti nedelje, lepoti praznika, lepoti oltarjev, fresk, lepoti svojih cerkva, čeprav trdi vsak dan v njih ni uničil občutka za lepo, za resnično, za dobro. In vse to so po eni strani uresničevali v svetiščih, majhnih in večjih. In vse to so potem tudi doživljali, srečevali v svetiščih, v katerih so živeli svojo vero in gradili svojo skupnost.«

Kaj pa mi danes? se je vprašal nadškof. Ali delamo krščansko našo pokrajino? Imamo krščansko krajino, ne samo kulturne krajine, ampak tudi krščansko, ki je sad naše vere. Kakor te cerkvice po naših gričih in tudi gorah tudi nas kličejo, naj pogled, srca in duše obrnemo k Bogu. Odpremo za Boga. Pa tudi vsak kristjan mora s svojim bivanjem, svojim krščanstvom, svojo vero klicati ljudi, kakršni so, odpirati njihova srca in duše za Boga.

Zahvala župnika Berglja
Končno, največja zahvala za finančno pomoč župnika Berglja je veljala Nadškofiji Ljubljana, Ministrstvu RS za kulturo, Občini Radeče, izvajalcem del Smer-u d. o. o. Simona in Marka Plaznika, restavratorki Tini Jerina, Restavratorskemu centru Ljubljana in Saši Dolinšek, nadzornikom iz Območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Celje, ter drugim številnim zaslužnim, sodelujočim in navzočim pri delu in praznovanju, ki jih ne bi več naštevali, ker jih je preveč.

Besedilo in foto: Jože Potrpin