"V sredo, 14. avgusta 2024, smo šli v župniji Radeče na že štirinajsto Grozdetovo romanje. Zjutraj smo se v velikem številu zbrali pri sveti maši v cerkvi na Brunku, ki jo je daroval naš gospod župnik Miro Bergelj. Po okrepčilu s kavo in fotografiranju smo se odpravili na pot. Letos nas je bilo deset romarjev, šest moških in štiri ženske. Najmlajši udeleženec je imel petnajst let, najstarejša pa dvainšestdeset," je zapis o tradicionalnem romanju začela Štefica Mlakar.

Nadaljevala je takole:

"Že po nekaj prehojenih kilometrih so se kljub napovedanemu vročinskemu valu nad nami začeli zgrinjati temni oblaki in kmalu po prvem krajšem počitku je začelo deževati. Poleg tega je močno grmelo in pojavljale so se tudi strele, ki so v nas prebujale občutek strahu.

Po prvi skupni molitvi rožnega venca smo, kljub slabim vremenskim razmeram, nadaljevali pot vsak s svojimi mislimi in prošnjami ter se priporočali Mariji.

Kmalu je prenehalo deževati in na poti se nam je pridružila nova članica. Ob cesti je bila najdena mala črna muca, ki se je odzvala na naše besede in nam sledila. Po nekaj kilometrih je zaradi utrujenosti nadaljevala pot kar v naročju ene od naših romark vse do Šentruperta.

Po obisku in pogostitvi v župnišču smo se ustavili še v župnijski cerkvi in nato imeli daljši počitek s kosilom v tamkajšnji gostilni. V sončnem, vendar ne prevročem vremenu, smo se romarji počasi odpravili naprej, najdena muca pa je bila odpeljana v svoj novi dom.

Na poti do Mirne smo se ustavili še na Veseli Gori v tamkajšnji cerkvi Sv. Frančiška Ksaverija, nato pa nadaljevali pot do mesta, kjer so našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta. Po krajšem postanku smo se z molitvijo, pogovorom in v prijetni družbi korak za korakom bližali cilju.

Na Čatežu pred Domom Čebelica nas je čakala osvežitev s pijačo in sadjem. Po počitku, tuširanju in spominskem fotografiranju smo se odpravili do župnijske cerkve, od koder je potekala procesija s svečkami, molitvijo in petjem do cerkve na Zaplazu.

Sledila je še sveta maša, katero je letos daroval gospod župnik Martin Golob. V nagovoru nas je spodbudil, naj se ne bojimo prositi Marije. Vse svoje želje, težave, prošnje in zahvale naj položimo pred Božjo mater Marijo, kateri je posvečena ta romarska cerkev.

Kajti tudi papež je v svoji knjigi o Mariji zapisal: »Marija je zgled in opora vsakemu verniku: spodbuja nas, da ne izgubimo zaupanja zaradi težav in neizogibnih problemov vsakdana.«

Utrujeni, z bolečimi nogami in ožuljeni, vendar z lepimi spomini in doživetji ter hvaležni Mariji za še eno nepozabno romanje, smo se pozno zvečer vrnili domov."

Zapisala: Štefica Mlakar
Foto: Miran Prnaver