Da je štirinajsti avgust že enajst let v radeški župniji rezerviran za peš romanje z Brunka na Zaplaz, marsikdo dobro ve. Prav ta stalnost in vztrajnost tudi vsako leto privabi kakega novega udeleženca, da v prijetni družbi skupaj vzamejo pot pod noge in se podajo na duhovno-rekreativno popotovanje. Kako je bilo letos, je zapisal redni peš-romar Miran Prnaver.
Romanje se začelo s sveto mašo v naši starodavni cerkvi na Brunku. Pri maši smo se spomnili pokojnih Mira Gorenjca in Andreja Čeča, ki sta zvesto romala z nami vse do svojih prezgodnjih smrti.
Ta dan goduje sveti Maksimiljan Kolbe, mučenec iz druge svetovne vojne. O njegovem življenju in delu smo poslušali razlago našega gospoda župnika Mira Berglja. Prav na ta dan je minilo 80 let od njegove mučeniške smrti. Življenje svetnika in mučenca je bilo v marsičem podobno življenju našega blaženega mučenca Lojzeta Grozdeta. Po njem se imenuje naše romanje, ki se konča na njegovem grobu v cerkvi na Zaplazu.
Po maši smo se pred cerkvijo na Brunku fotografirali, popili kavico, ki nam jo je pripravila Duška. In nato se nas je 13 romarjev (7 žensk in 6 moških) odpravilo na 30 kilometrov dolgo pot. Letos je bila ekipa nekoliko pomlajena, razlika med starostjo med udeleženci je bila 45 let. V preteklih letih je bila najmlajša romarka stara 10 let, najstarejši pa preko 70. Gospod župnik Miro je edini, ki se je udeležil vseh romanj. Sicer pa, morda kot zanimivost, je bilo do sedaj na enajstih romanjih 65 udeležencev, ki so vsaj enkrat prehodili to pot. Največ jih je bilo leta 2019 – 28. V letošnjem letu pa je bilo kar 5 romarjev, ki so bili z nami prvič.
Pot nas je vodila mimo Leskovca, kjer smo imeli prvi postanek pri družini Renko, ki nas je prijazno pogostila. Nadaljevali smo mimo Šentjanža proti Šentrupertu. Prispeli smo točno ob dvanajsti uri, približno na polovici poti. Po gostoljubju pri tamkajšnjem domačem župniku salezijancu Jakobu Trčku v njegovem župnišču ter ogledu cerkve smo v gostilni pojedli kosilo. Počitek je bil zelo dobrodošel, saj nas je vročina že kar malo utrudila. Tega dne so se temperature dvignile krepko čez 30 stopinj Celzija in v tem smislu je bilo letošnje romanje od vseh najbolj zahtevno.
A kakorkoli, potrebno je bilo nadaljevati pot proti cilju. In vsi smo vztrajali. Del od Šentruperta mimo Vesele Gore do kraja pod mirenskim gradom, kjer so februarja leta 1943 našli mrtvo telo mučenega Alojzija Grozdeta, je bil dejansko najbolj zahteven.
Temperatura je tega dne dosegla najvišjo stopnjo in hoja je bila delno po asfaltu in po soncu. Pri »Grozdetu« smo zmolili litanije njemu v čast, sicer pa smo na poti zmolili še tri rožne vence.
Vsak od nas je hojo, romanje, tudi napore, ki so s tem povezani, namenil, daroval za potrebe, ki so se mu zdele v tistem trenutku najprimernejše in aktualne. Teh pa verjetno v teh tako zahtevnih in posebnih časih ni malo.
Po približno sedmih urah in pol čiste hoje smo ob pol sedmih zvečer vsi prispeli na Čatež in se pri domu Čebelica – Centru šolskih in obšolskih dejavnosti spočili, preoblekli, uredili in fotografirali za arhiv. Naši domači, sorodniki in prijatelji, ki so na cilj prišli po nas, so nas lepo pogostili in nam pripravili svežo pijačo, ki nam je poleg dobrega občutka in hvaležnosti, da smo prispeli srečno na cilj, zelo prijala.
Odzvali smo se še prijaznemu povabilu sorodnika naše romarice Tonike in na kratko obiskali njegovo zidanico, ki je v bližini, in spet bili deležni gostoljubja.
Sledila je procesija z lučkami, petjem in molitvijo od cerkve na Čatežu do Zaplaza, kjer je bila na prostem pri cerkvi slovesna sveta maša. Somaševanje je vodil častni kanonik Franc Vidmar, župnik v Žužemberku.
V cerkvi pa smo se lahko ustavili in pomolili še pri grobu blaženega Lojzeta Grozdeta, po katerem se naše romanje imenuje Grozdetovo romanje.
Naslednjega leta, če Bog da, zopet planiramo naše romanje. Želimo in upamo, da se zopet srečamo s starimi romarji in morda še s kakšnim novim.
Besedilo: Miran Prnaver
Foto: Danica in Miran Prnaver
