Prav danes, 1. januarja, mineva deset let, odkar je župnik Miro Bergelj nastopil službo duhovnega pastirja v Radečah in prevzel vodenje Župnije sv. Petra Radeče. Preden se je ustalil v mestu ob Savi, pa je bil radeški župnik, ki ga kraj kar kmalu vzljubil in so ga tudi na drugi strani tudi ljudje hitro vzeli za svojega, kaplan na treh župnijah (Železniki, Šenčur, Zagorje ob Savi), kjer se je skozi soupravljanje še nekaj manjših župnij uspel seznaniti z veliko primeri, kako se odvija duhovno življenje v različnih krajih.

Sicer je prvič daroval sveto mašo v začetku julija 2005 v domači Breznici (občina Žirovnica), v cerkvi Žalostne Matere Božje – ob vznožju karavanške gore Stol.

In ker je desetletje, prvi okrogli jubilej, pregovorno neke vrste priložnost, ko pogledamo na obdobje, ki je preteklo, se je kar samo od sebe ponudilo vprašanje radeškemu župniku, kaj se mu porodi v mislih in srcu, ko pogleda duhovno življenje župljanov – Radečanov: »Človek 21. stoletja je na področju duhovnosti in vere predvsem iskalec. Kdo mu pomaga? Kdo ga zavira? Enih in drugih vplivov je veliko. Naloga duhovnika je predvsem ta, da spremlja človeka na področju iskanja Boga in odnosa z Bogom,« je dejal Miro Bergelj.

Ko beseda nanese na odkrivanje tistega nečesa, za kar bi bilo možno reči, da je dosežek župljanov in župnije v teh letih, odkar je župnik Miro Bergelj v Radečah, je brez oklevanja povedal, da je najpomembnejše središče. »To je Jezus in naše življenje skupaj z njim. Zato je vsako prejetje obhajila, spovedi ali drugih zakramentov oseben dosežek tistega človeka, ki iskreno odpre svoje srce Bogu.« 

Desetletje je obdobje, skozi katerega človek kar dodobra zazna utrip kraja, v katerem živi in deluje, je izpostavil, da » je v Radečah lepo živeti, ker je v kraju veliko povezanosti med ljudmi. Takoj ob prihodu v župnijo pa sem videl, da so otroci bolj dobrohotni in pristni. Nimajo še raznih »modernih bolezni« kot v povprečni slovenski župniji.« In srčno zadovoljstvo ob tem, da so mladi, razvijajoči se in odraščajoči ljudje radeškega območja nekaj posebnega, dodatno podkrepil: «Tega si ne izmišljujem.«

Romanje na Zaplaz

Sicer pol leta pred 10-letnico delovanja sedanjega župnika v Radečah pa je 10.letnico praznoval tudi že uveljavljen dogodek, ki povezuje naravo, človeka in Boga – romanje na Zaplaz, na katerega se župljani vsako let odpravijo »po starem« - uberejo pot pod noge ter premagujejo razdaljo s koraki. »Mislim, da je lep vsakoletni dogodek peš romanje na Zaplaz. 14. avgusta se zjutraj odpravimo iz Brunka. Daljši počitek je v Šentrupertu, okoli 18.00 pa smo že na Čatežu, od koder je ob prisotnosti mnogih drugih romarjev izredno doživeta procesija s svečami do Marijine cerkve na Zaplazu. Letos je bilo že deseto zaporedno romanje. Vesel sem, da na to romanje pridejo tudi mlajši, ki jih npr. avtobusno romanje na Zaplaz nikakor ne bi pritegnilo.«

 
Župnija ni le župnik, župnija je skupnost

Duhovnikom pogosto ob strani zvesto stojijo ljudje, ki zapolnjujejo precej širok krog področij in aktivnosti, kjer lahko župljani sodelujejo ni malo: tudi v radeški župniji deluje Župnijski pastoralni svet, bogoslužja dopolnjujejo pevci župnijskega Mešanega pevskega zbora sv. Peter Radeče, ministranti, bralci beril ter mežnarji, skrb za podružnične cerkvice pa v vaseh, ki so bolj ali manj oddaljene od matične cerkve v Radečah, zavzeto nase prevzemajo ključarji. »Vseh zavzetih župljanov je veliko,« omeni vključenost posameznikov v različna dela v radeški župniji in izpostavi priložnost, ko še posebej izrazi hvaležnost za pripravljenost kristjanov z radeškega območja, da skupaj, kot skupnost, ki je duhovno medsebojno podobno povezana, oblikujejo duhovni utrip kraja in pripomorejo k tlakovanju poti posameznika do Boga: »Na zahvalno nedeljo se poskušam pri oznanilih zahvaliti vsem, ki svoj čas in moči namenjajo Bogu in drugim župljanom. Takrat se vidi, da župnija ni samo župnik, ampak, da to skupnost gradi veliko oseb. Vsak lahko najde svoje mesto, Sveti Duh pa vsakega od nas spodbuja in daje pogum.«

Da sama župnija dobro sodeluje tudi z ostalimi, pogosto navzven ni vidno, a radeški župnik Miro Bergelj odkrito pove, da so s člani različnih društev pogosto srečuje, v smislu organizacij pa vsako leto na praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, povabijo različna društva, da v procesiji tudi v uniformah, torej še navzven, pokažejo svojo pripadnost. Zelo lepo je sodelovanje z Občino Radeče, ki se zaveda, kako pomembno je vsako združevanje občanov. »Z namenskimi sredstvi pa Občina pomaga pri ohranjanju kulturne dediščine, za kar sem zelo hvaležen.«

Kako dolgo bo naš župnik ostal naš?

Četudi smo ljudje pogosto zelo posplošeno rečeno nagnjeni k temu, da se nekje ustalimo, je »obmirovanje na enem mestu« v duhovniškem poslanstvu nekoliko drugačno kot v življenju t.i. običajnih župljanov. To nakazujejo že premeščanja kaplanov in duhovnikov po slovenskih župnijah. Kakor so življenja in razmere le-teh različne, so tudi premestitve bodisi rezultati odredb bodisi reezultati osebnih želja, kot pravi naš župnik, pa se odločitve o premestitvah najpogosteje sklenejo v dogovoru. Saj vsi poznamo rek Edina stalnica v življenju so spremembe.

»Če bi bil jaz običajen župljan, si ne bi želel, da bi imel vse življenje istega župnika. Primeri kažejo, da to za župnijo ni dobro. Duhovniki smo si različni in vsak prinese nekaj novega. Vsak duhovnik drugače pričuje za Boga.« In tudi zato bi lahko menjave dušnih pastirjev pogledali s te perspektive – kot neke vrste postopek, tekom katerega se izkristalizira dobro delo posameznika; tudi tako, da se poudarja in ohranja dobro odhajajočega in obenem naredi prostor, da nekdo nov, ki pride, ustvarja novo dobro.

»Upam, da bom lahko še veliko let v tem kraju,« je v veri, da se njegove poti z radeškimi župljani še ne bodo kmalu razšle, dejal Miro Bergelj in ilustrativno opisal: »Pri verouku mi je nekdo dejal, kako je bil presenečen, ko je bil za oltarjem v Radečah nek drug župnik, ko sem bil jaz odsoten - da še nikoli ni videl drugega. Takrat sem začutil, da v Radečah nisem ravno od včeraj.« In če k temu dodamo misel iz začetka tega zapisa, tudi ta resnična zgodba kaže na to, da je župnik del kraja in njegova prisotnost morda pogosto kar samoumevna.

Duhovnik Miro, ki je v službi Boga polnih 15 let, hudomušno doda: »Neka šala pravi, da je župljan lepo prosil župnika: »Nikar ne pojdite iz naše župnije. Vsak, ki pride, je slabši.« 

Humorju navkljub pa marsikje velja, da je  globokem zavedanju ljudstva in samih t.i. božjih služabnikov vkoreninjeno, da so duhovniki v službi Boga in z namenom tudi da občestvu pomagajo z vero, (za)upanjem in ljubeznijo hoditi skozi življenje. Zato morda ni napačna misel, da kjer ljudje »dobro hodijo«, potrebujejo manj pomoči kot nekje, kjer se »opotekajo« in so menjave s tega vidika dobrodošle ali celo nujno potrebne – za obče dobro.

Popotnica radeškim občanom v leto 2021

Kakor si medsebojno voščimo vse lepo in dobro že vse od sredine meseca decembra in zagotovo vse tja do konca januarja, je bil radeški župnik naprošen, da nekaj besed nameni preko Radeškega utripa vsem občanom oziroma bralcem pričujočega pogovora:

Naj bo leto 2021 blagoslovljeno z novim začetkom. Brez gravitacije bi naše mišice splahnele, brez preizkušenj bi postali duhovni mehkužci. Naj nam Bog daje moči in poguma za naprej.