Ob nedeljskih popoldnevih postnega časa se kristjani vsako leto zbiramo pri molitvah križevega pota - v radeški župniji potekajo na vseh podružničnih cerkvah in vsakič ga pripravi ena izmed župnijskih skupin.

V letošnji zadnji marčevski nedelji, ki je bila četrta postna, pa smo se z avtobusom odpravili tudi na pot izven župnije, na Dolenjsko.

Obiskali smo Žalostno goro pri Mokronogu, kjer nas je po postankih na vseh štirinajstih postajah prijazno sprejel g. Klavdio Peterca, dekan dekanije Trebnje. Predstavil nam je, kot je rekel, tri glavne zanimivosti tega lepega kraja.

Prve zanimivosti so kapele Marijinih žalosti, ki smo jih srečevali na hribu ob poti do cerkve. V vsaki je slika dogodka, ki je ranil Marijino srce. Ob tem naj bi se spomnili, da žalost vsaj kdaj spremlja prav vsako življenje, da se za prave vrednote splača potrpeti in da je tudi v žalosti pomembno imeti ob sebi nekoga, ki nas razume.

Druga zanimivost je precej velika cerkev Žalostne Matere Božje. Na gori je stala že prej kot kapelice na pobočju. Glavni oltar je izjemne umetniške vrednosti, v njegovem središču pa je kip Marije z mečem v srcu in z mrtvim Sinom v naročju.

Tretja zanimivost so »svete štenge«, ki jih sestavlja 28 kamnitih stopnic. Od preddverja, prostora zbranosti in duhovne priprave, so stene do vrha obogatene s freskami Jezusovega trpljenja. Končno sporočilo pa je upodobljeno na stropu zgornje kapele: z zadnjim prizorom odrešenja, to je z vstajenjem. Z želenim ciljem vsakega življenja.

Fotografije so z Žalostne gore, iz Podkraja in z Vrhovega.

 

Besedilo: Mateja Kovač

Foto: Mateja Kovač in Miran Prnaver