Zadnjo soboto v septembru smo romarji napolnili enega izmed večjih avtobusov in se odpravili v Italijo, na Svete Višarje.

Kot vedno smo bili tudi tokrat pestra skupina, veselili smo se skupnega druženja in vsega, kar smo od obiska tega romarskega kraja lahko pričakovali.

Že davno so ga poimenovali božja pot treh narodov in tudi ob našem obisku smo na vsakem koraku slišali italijanske, nemške in slovenske besede številnih obiskovalcev.

Sredi dneva smo se v nabito polni cerkvi, posvečeni Višarski Kraljici, udeležili svete maše, ki je ob somaševanju našega gospoda Mira in kar nekaj tujih duhovnikov potekala v več jezikih.  

Začutili smo romarski utrip te gore, ki že od 14. stoletja živi s svojo zanimivo zgodbo o kipu Marije, ki ga je tu našel pastir in ga nekajkrat nesel v dolino, a je vedno znova našel pot nazaj. Občudovali smo strma in že nekoliko zasnežena pobočja okoliških vrhov Julijskih Alp, nato pa se z žičnico vrnili v dolino.

Po kosilu v Žabnicah smo se na poti domov ustavili v Planici in si ogledali novi skakalno tekaški center. V njem smo med drugim opazovali poskuse ležanja na vetru, ki piha skozi vetrovnik, in si v hladnem podzemlju ogledali umetno zasneženo stezo za tek na smučeh.

Z razgledne ploščadi smo občudujoče zrli na številne skakalnice, še bolj pa na vso lepoto okoliškega gorskega sveta, kot si si jo je lahko zamislil in jo ustvaril le Stvarnik. Romanja res bogatijo in to smo na poti domov verjetno občutili prav vsi.

Besedilo in foto: Mateja Kovač