V petek, 12. aprila, je v Knjižnici Radeče Jože Potrpin predstavil knjigo o Ludviku Pernišku, ki je življenje posvetil temu, da je opravljal dela misijonarja med Indijanci. Knjiga je sestavljena iz treh delov: življenjepisa (sestavil zgodovinar, arhivar in teolog dr. Bogdan Kolar), pisem na različne naslove (večino zbral župnik Janez Jasenc) in objav o Ludviku Pernišku v časopisih, večinoma argentinskih Slovencev (večino zbral župnik Janez Jasenc). Nekaj pisem in fotografij je Potrpin sicer dobil v Salezijanskem arhivu na Rakovniku.
Knjigo, ki nosi naslov Ludvik Pernišek, misijonar med Indijanci (Župnijski urad Svibno, 2023) je uredil novinar časopisa Družina Jože Potrpin, ki je domoznansko pomembno gradivo v pogovoru z domačo knjižničarko Tjašo Mladovan tudi vsebinsko in podprto s slikovnim gradivom predstavil približno tridesetim zbranim.
Kot je povedal Potrpin, je za velik del gradiva preko pregleda digitalnih vsebin v digitalnih arhivih knjižnic zaslužen Janez Jasenc, sam urednik Jože je poskrbel za prepis vključenih pisem (iz arhiva salezijanske knjižnice na Rakovniku) in za zbiranje celotnega gradiva, ki je časovno trajalo od marca 2023 pa do oktobra 2023. Fotografije, ki so vključene v knjigo, so posredovali v nadaljnjo uporabo tako domači iz družine Ludvika Perniška kot salezijanska knjižnica.
Ludvik Pernišek se je rodil 3. septembra 1891 na Jagnjenici, umrl pa v Argentini 14. marca 1953 - tako je bila lani v njegov spomin pripravljena in prvič predstavljena zajetno knjigo, ki je bila predstavljena 10. decembra 2023 v svibenski župnijski cerkvi.
Z željo, da bi postal misijonar, je sorojak radeških občanov že kot 18-letni mladenič vstopil v salezijanski zavod ter nedolgo zatem opravljal nekakšno pripravniško dobo na bližnji Radni (v sevniški občini), po letu dni pa se je Ludvik vrnil med salezijance na ljubljanski Rakovnik. Ko je nastopila vojna vihra, je bil kot številni drugi mladi možje vpoklican - v vojaških enotah je deloval na Karpatih in pozneje ob Soči. Po končani prvi svetovni vojni se je spet podal na Radno, saj želja, da ostane v poglobljenih duhovnih vodah v njem nikakor ni ugasnila.
Pernišek se je šolal na gimnaziji v Veržeju, noviciat je opravil na Poljskem v zavodu Klecza Dolna, višjo gimnazijo pa je končal na Radni.
Želja, da bi postal misijonar, se je Ludviku izpolnila leta 1925, ko je z večjo misijonarsko skupino odšel v argentinsko Patagonijo, da bi se še v času študija teologije naučil jezika in se seznanil s krajevnimi razmerami. V letu 1930 je bil posvečen v duhovnika, novo mašo je ponovil še 21. julija 1931 v domači cerkvi v Svibnem. To je bil njegov edini obisk domovine po posvetitvi.
Misijonarsko poslanstvo se je začelo, stopnjevalo in doseglo svoj vrh s številnimi dobrimi deli
Po vrnitvi iz domače Slovenije spet v inozemstvo je Ludvik ali "padre Ludovico", kar v prevodu pomeni "oče Ludvik" v letu 1933 postal pravi misijonar v pokrajini Cordilleras.
Na svojih potovanjih, kjer se je salezijanski duhovnik razdajal med ljudmi in za ljudi (vsako leto je hodil od naselja do naselja v obdobju od oktobra do aprila), je po navedbah argentinskega Zbornika Svobodne Slovenije, "krstil do 1900 novih kristjanov, uredil lepo število zakonov, blagoslavljal domove, pridigal, pripravil bolnike in starčke za srečno smrt, poravnaval stare spore med družinami in vasmi, branil brezpravne Indijance pred objestnimi mogotci, ki so si krivično prisvajali njihovo zemljo in njena bogastva ter njihove pašnike. Poiskal je skrite evropske emigrante in jih pripravil, da so po dolgih letih uredili svoje skrite račune z Bogom. V občevanju z ljudmi je bil rahločuten, prijazen, preprost. V nikogar ni silil, tako da mu nikjer in nikdar niso bila vrata zaprta."
Med ljudmi, ki jih je obiskoval pri svojem delovanju v Patagoniji, je bil zelo priljubljen, saj je preproste ljudi branil pred bogatimi veleposestniki in drugimi izkoriščevalci. Deloval je med Indijanci Mapuči in redkimi belimi prebivalci, tudi med Slovenci v zgornjem delu doline reke Negro. S svojim dušnopastirskim delom si je med Indijanci pridobil velik ugled.
V pismih ni opisoval zgolj svojega dela, ampak tudi pokrajino, živalstvo in njemu ljubo cvetje. Del tega sklopa knjige je na petkovi predstavitvi zbranim prebrala Gabrijela Pirš.
Domov, v Svibno, se je Ludvik Pernišek vrnil samo enkrat: leta 1931, ko je ponovil zlato mašo v svoji domači cerkvi in ob tem obisku, je s seboj prinesel semena pasijonke - ta roža še vedno raste v Svibnem.
Med ljudmi, ki jih je obiskoval pri svojem delovanju v Patagoniji, je bil zelo priljubljen, saj je preproste ljudi branil pred bogatimi veleposestniki in drugimi izkoriščevalci.
Njemu v spomin je v mestu Cutralco v pokrajini Neuquenu poimenovana ulica (Ulica Ludovico Pernisek).
Na predstavitvi, ki jo se skozi nizanja zanimivih dejstev o življenju in delu Ludvika Perniška, vodil urednik knjige Jože Potrpin, sta z glasbo večer prijetno popestrili učenki Glasbene šole Laško-Radeče Teja Repovž (violina) in Monika in Ema Novak (klavir).
Predstavljeno knjigo si je mogoče izposoditi v knjižnicah Knjižnice Laško - v domači v Radečah seveda po najhitrejši in najbližji poti.
Viri: Jože Potrpin, Drago Samec (povzeto po objavi), Knjižnica Radeče
Foto: Nevenka Vahtar, Knjižnica Radeče