Z Manco se srečava na po- in hkrati pred/-praznično petkovo popoldne ob kavi, in četudi so minila polna tri leta od tedaj, ko sva se nazadnje pobliže videli (in kakopak, ljubiteljsko pevsko sodelovali), se ob pogledu nanjo zdi, da se je čas ustavil. Še vedno visoka in vitka dama z dolgimi vijoličastimi lasmi in očali ter spontanega nasmeha. Manca Pinterič iz Radeč je že 25 let članica skupine Bohem, ki bo (med drugimi) prav danes nastopila na otvoritvi jubilejnih, 40. Majskih iger - prepoznavnem športno-kulturno-družabnem dogodku za študente v Ljubljani.
Manca Pinterič se je z glasbo srečala že kot deklica, vrtca namreč ni obiskovala, saj je za varstvo tedaj poskrbela njena stara mama Štefka Felser, ki ji je nevede položila ljubezen do glasbe v srce - malodane ves čas je "varuška" Štefka namreč prepevala, medtem, ko je pazila na svojo vnukinjo.
Bila je izjemna sopranistka, v njej je bil velik potencial, rada je pela operete kot je Planinska roža in Miklova Zala, če bi se le podala resno v glasbeni svet, bi zagotovo uspela, toda ljubezen jo je "prikovala", da je ostala in živela v Radečah," pripoveduje sogovornica v 45. letu starosti.
Od šolskega pevskega zbora do igranja klavirja in prepevanja v MePZ Primož Trubar v Loki
Da so se začeli prvi koraki v svet glasbe, pa je zaslužna tudi Taja Balog, ki je v času, ko je Manca stopila čez osnovnošolski prag, vodila šolski pevski zbor.
Manca je staršem izrazila željo, da bi igrala klavir, pa so njeno pobudo sprva videli kot kratkotrajno muho, zamahnili z roko češ, saj bi to bilo zanimivo samo nekaj mesecev, potem pa bi odnehala, toda ko je v 3. razredu Manca še vedno vztrajala pri svojem, je bila uslišana.
Začela je obiskovati ure klavirja pri učiteljici klavirja Tatjani Mole in njeno glasbeno izobraževanje sprehajanja prstov po črno-belih tipkah se je prevesilo iz osnovne v srednjo šolo; skupno je igrala klavir kot učenka osem let.
Vzporedno z igranjem klavirja se je razvila tudi ljubezen do prepevanja, ki jo je vsadila Mančina stara mama Štefka in nato nadgrajevala učiteljica Taja Balog.
Slednja je namreč Manco zvabila v Mešani pevski zbor Primož Trubar v bližnjo Loko pri Zidanem Mostu, kjer je - dokler je zbor vodila Taja - tudi Manca redno prepevala (skupno kar 23 let in za to kontinuiteto je prejela tudi Gallusovo značko za 15 let petja), ko pa so se začele menjati zborovodje in se je trdnost in povezanost zbora zamajala, nato pa se je posvetila drugim, novim izzivom.
Strunikat in Bohem
Sicer ekonomska tehnica z vidika formalne izobrazbe je danes precej bolj prepoznavna kot članica Kulturnega društva Godalni orkester Strunikat, malokdo pa ne ve, da je neprekinjeno od leta 1998 tudi članica zasedbe Bohem, ki je letos marca izdala svoj četrti album.
V Strunikat jo je pripeljala želja po igranju violine, ki jo je kot instrument vedno, podobno kot klavir, privlačila. "Sicer imam dolge prste, kar je za igranje klaviatur odlično, za igranje violine pa precej manj ugodno," opisuje Manca, ob navedbi, kako ji je poznavanje not predstavljajo prednost pri učenju violine (zasebnih učnih ur se je lotila z Majo Glavač).
Kako pa se je začela zgodba sodelovanja z Bohem?
"Moj bratranec je bil sošolec basista te skupine in povedal mi je, da iščejo klaviaturista. Ko sem leta 1998 prišla zraven, smo se vsi takoj ujeli," pove sicer v duši bolj rockovsko navdahnjena sogovornica, ki pa je tekom svoje glasbene poti ponotranjila zakonitosti klasične glasbe.
Prvih šest let je potekalo preigravanje, imeli so vaje, posamično in skupinsko so rasli ob skladbah, ki so jih ustvarjali sami in tudi tistih, ki so bile že znane.
Veliko so vedno igrali po posluhu. Danes, ko sta kitarist in klaviaturistka, formalno glasbeno izobražena, se je tudi to že malenkost spremenilo.
Leta 2004 je Manca z glasbeni kolegi skupine Bohem izdala prvi album, snemali so ga v Slovenj Gradcu, temu je sledil drugi, posnet v tesnem sodelovanju z Andreo Flego na naši Obali (Koper, Portorož) in leta 2014 še tretji.
Člani skupine Bohem sicer prihajajo iz različnih koncev: Zagorja, Trbovelj, Radeč, Ljubljane in Postojne, imajo tudi vsak svojo redno službo.
Letos, prav na svetovni dan voda, so izdali njihov četrti album z naslovom Proti toku.
DISKOGRAFIJA skupine BOHEM
2004: Življenje ni zločin
2008: Manifest ljubezni
2014: Na drugem bregu
2023: Proti toku
"Čeprav danes že skoraj nimaš kam dati CD-ja," realno doda Manca in se spomni nekdanjih časov, ko je bilo zbiranje denarja in sam nakup CD-ja priljubljenega glasbenega izvajalca pravi pravcati dogodek.
"Danes je drugače, vse je postalo dostopno in zato na nek način tudi delno razvrednoteno," izrazi svoj pogled ob želji, da bi glasbenike, zlasti te, ki ustvarjajo avtorsko glasbo, bolj cenili in da bi njihovo glasbo tudi domače radijske postaje več vrtele (kot nekoč denimo Val 202).
Večni hit skupine Bohem: On je jaz (iz oddaje v Petek zvečer)
"Spremembe pri ustvarjanju glasbe so se v teh četrt stoletja močno zasidrale - denimo v preteklosti, ko je vse skupaj delovalo analogno, je bilo potrebno pesem tudi 30-krat odpet, da so bili z njo vsi ustvarjalci zadovoljni, danes v svetu digitalnega pa že z nekaj kliki po dejansko samo eni odpeti verziji že lahko računalniško ustvarjalci "dodelajo" želeno višino," nazorno opiše Manca.
Poleg glasbe še kaj....
Manca Pinterič je po duši, kot je bila njena stara mama, preprosto zapisana glasbi. To nazorno dokazuje zgoraj opisano dejstvo, da se je samoiniciativno pri svojih 30-ih letih začela učiti igranja violine in kot v smehu pove, njen stric je pri njegovih 70-ih letih prav tako začel resno spoznavati svet glasbe.
Sicer pa se Manca rada poda v fitnes ali v roke vzame kakšno knjigo, kar sta tudi njena priljubljena načina sprostitve in koristno-prijetnega preživljanja prostega časa.
Še zanimivost, ki je manj znana: V svojih mladostniških (dijaških) letih je bila Manca obetavno ime med mladimi literati.
Manca Pinterič, ki s skupino Bohem priložnostno koncertira širom po Sloveniji, z godalnim orkestrom Strunikat pa večinoma v domačih Radečah, pogovor sklene z mislijo, ki se je tudi meni sami kot poslušalki njene življenjske-glasbene zgodbe, porajala: "Vse te mnoge vložene ure, prevoženi kilometri in številna usklajevanja pa ne vodi zaslužkarstvo, ki bi ga glasba prinesla; to je namreč slabo plačan hobi - ohranja in naprej nas žene zgolj in samo entuziazem, ljubezen do glasbe zaradi glasbe same."