V Vrhovem so preteklo soboto pripravili večer pripovedovanja zgodb na način, ki nam v Sloveniji, še manj pa v radeški občini, ni najbolj znan - ob pomoči miniaturnega gledališča, poimenovanega kamišibaj. Iz Krasa so namreč v Vrhovo prišle v goste kamišibajkarice, ki so združile umetnost govorjene ali brane besede z likovno umetnostjo in navzočim pripovedovale zanimive, pogosto hudomušne ali z naukom zaznamovane kratke zgodbe.
Tako so štirje soorganizatorji dogodka tudi naslovili prireditev, s katero so na svojevrsten način počastili radeški občinski praznik: Pridi, da ti povem zgodbo. Rdečo nit sta vodili Ema Brečko in Nuša Gorenjec, ki sta branim nanizali kar nekaj zanimivosti:
- kako so v Vrhovem nekoč lovili žabe,
- kako so kozolci (posebej v preteklosti bili) značilnost vrhovškega polja,
- odstrli sta ozadje legende o sv. Martinu, zavetniku podružnične cerkve v Vrhovem, katere zavetnik je prav omenjeni, ki je po ustnem izročilu delil svoj plašč z ubogim,
- in še marsikaj.
Toliko je bilo malce za začetek za pokušino - glavno nalogo in največji vtis pripovedovanja zgodba pa so seveda pustile kamišibajkarice s Krasa: Vesna Marion iz Divače, Vera Papič iz Sežane in Vlasta Markočič iz Štanjela. Skozi premikajoče se ilustracije, ki so jih predstavljale tako, da so povedale del zgodbe, zamenjale list znotraj posebnega kovčka, in tako izmenjaje vse do konca pripovedi, so približale to vrsto umetnosti, ki izhaja iz Japonske, vsem navzočim, ki so novost, ki je povečini še niso srečali v svojem življenju, našpičenih ušes in odprtih oči, z odkritim zanimanjem spremljali.
Prisluhniti je bilo moč zgodbi Čarodej, Lev, Strašno strašni strahec Bau Bau, japonski ljudski o prodajalci rib in revnemu čevljarju Dva soseda, pa zgodbam, ki so iztrgane pozabi zahvaljujoč pripovedovalcu Stanku Šugmanu: Zimske jagode, Pokora ljudska in brkinški Patoški raki ter tudi po resničnem dogajanju povzeti zgodbi o potovanju soškega kamna, ki je končal v Piranu v morju ter anekdoti o dveh prijateljicah Lari in Klari, ki sta malo potrebo opravili kar na pokopališču, naslovljena pa je Za prijatelje si je treba čas vzet.
Dogodka so se udeležili tudi predstavniki Občine Radeče, župan Tomaž Režun, ki je zbranim namenil nagovor ter podžupan Janez Prešiček in direktorica radeške občinske uprave mag. Marjetka Lipec.
Dobra ura pripovedovanja in poslušanja je minila kot bi trenil, saj so zgodbe obiskovalce kar vlekle in privabljale k poslušanju in ogledovanju podob, katere so nekatere gostje ustvarile kar same, kar daje samemu kamišibaju še večjo vrednost.
Dogodek je po besedah predsednice Prosvetnega društva Vrhovo Andreje Burkelc Klajn "zakuhala" Urška Klajn Marion.
Da je bil vsebinsko bogat pa so poleg že omenjenih Eme in Nuše ter kamišibajkaric, poskrbele še učenke in učenca Glasbene šole Laško-Radeče: kvartet klarinetov v sestavi Pia Mlakar, Mariša Debevec, Matevž Lazar in Vid Lamovšek (mentor Primož Razboršek), pevski duet Katarina Tržan in Petra Lazar (pod mentorstvom Sare Lešnik) ter trio saksofonov v sestavi Zarja Gros, Ela Kravogel in Nina Felser (njihova mentorica je Neva Marn Hafner).
Zahvale so bili ob koncu deležni vsi sodelujoči in nastopajoči, med njimi tudi Društvo ljubiteljev likovne umetnosti Radeče s predsednikom Ludvikom Kosom na čelu; na prireditvi navzoči ljubiteljski slikarji, ki so na slikarsko platno ujeli podobe z vrhovškega območja, Marija Oven, Tanja Košar in Boris Koteski, pa so prejeli cvet v zahvalo. Lotili so se namreč dela, ki bi ga zlahka poimenovali kar priložnostni projekt - na osnovi izbranih fotografij so posebej za sobotno prireditev v Vrhovem naslikali znane motive tega kraja.
Prireditev se je sklenila s pogostitvijo in izmenjavo vtisov, katerih skupni imenovalec je - navdušenje nad kamišibajem, umetnostjo pripovedovanja zgodb, ki se z izvorne Japonske vse bolj uveljavlja tudi na slovenskih tleh.
Foto: Martin Klajn
