Planinsko društvo Radeče je v soboto organiziralo in izvedlo planinsko turo na Krn, katere se je udeležilo 12 pohodnikov, med njimi sta bili tudi dve osnovnošolki. Na zbornem mestu v središču Radeč smo naložili nahrbtnike in pohodne palice v prtljažni prostor malega avtobusa in se ob 3. uri odpravili proti Primorski.
V Litiji sta se nam pridružili še dve udeleženki in v dremajočem vzdušju je pot minila hitro. V svežem jutru smo prispeli po planine Kuhinja, kjer smo si privoščili jutranjo kavico in prvi obrok za moč pred vzpenjanjem, nato pa se podali proti 2244 metrov visoki gori. Ob pogledu navzgor je bila koča na Krnu le majhna črna pika, do katere se je bilo potrebno vzpeti.
Krn je priljubljena gora, ki s svojo značilno obliko privlači poglede že od daleč. Proti severu in zahodu je vrh strmo odsekan, na južni strani pa se prijaznejše spušča preko zelenih travnikov proti dolini Soče.
Ob koči na planini Kuhinja nas je smerokaz za Krn usmeril na planinsko pot proti severu. Steza, ki vodi do planine Zaslap, večkrat prečka dostopno cesto do pašnih planin. Pot se je vila preko travnatega južnega pobočja, na poti smo lahko občudovali najrazličnejše vrste rož, ki so dajale barvitost travnikom v spodnjem delu planinske ture. Gre za staro vojaško pot, ki položno vijuga po zahodnem robu vršne piramide Krna.
Malce daljši postanek, ko smo se odžejali in si dali spodbudo z energijskimi ploščicami, smo naredili na delu nad planino Zaslap, od koder nas je potem strma steza vodila navkreber do sedla za Kožljakom. Od tu dalje smo se vzpenjali po mulatjeri po robu tako imenovane Krnske plošče. Vrh Krna, naš cilj, je bil ves čas visoko in neposredno nad nami.
Preden smo prispeli do vrha, nam je pogosto korak obstal ob pogledih navzgor, saj smo našteli okrog 15 jadralnih padalcev, ki so v družbi beloglavih orlov, ki so tudi krožili po nebu, “sekali” oblake in meglice.
Tik pod vrhom smo se ustavili pri Gomiščkovem zavetišču na Krnu, kjer smo se zasluženo okrepčali - za nami je vendarle bilo 4 ure trajajoče vzpenjanje.
Po malici nas je do samega vrha Krna nato čakalo le še nekaj korakov.
Ob spustu nas je očaral pogled na Jezero Lužnica, ki je najvišje ležeče Krnsko jezero (izmed treh) in se nahaja v Krnskem pogorju v ledeniški dolini Peski. Ob obsijanosti s sončnimi žarki je nas je prevzelo s svojo smaragdno barvo.
Po tem, ko smo se spustili proti vzhodu na sedlo med Krnom in Batognico, smo se na Krnski škrbini srečali z ostanki železja s Soške fronte, ki so nas spomnili na črno zgodovino teh gora. Na Krnu in Batognici so namreč potekali hudi boji med 1. svetovno vojno in nemogoče je spregledati ostanke bodeče žice, granat in razdejanje po eksploziji na vrhu Batognice.
Do Batognice (2.164 m n.v.), ki je od Krnske škrbine oddaljena 20 minut hoje, sta se povzpela le dva, in sicer posebej dobro uhojena planinska vodnika Roman in Marjeta. Gora Batognica je znana po tem, da je bila nekoč višja od Krna, a je zaradi hudih eksplozij v bitkah med Italijani in Avstrijci danes nižja.
Čez Batognico je namreč potekala frontna linija in pod vrhom, utrjenim s strelskimi jarki in topovskimi kavernami, ki so še danes vidni, so bili speljani tako italijanski kot avstrijski rovi. Tu je bilo prizorišče srditih spopadov na visokogorskem krasu. Položaji vojskujočih se armad na tej gori so bili le nekaj metrov narazen. Spopadi se so končali z minsko vojno, ko je eksplodiralo 4.100 kilogramov eksploziva.
Posledice so vidne še danes kot štirje veliki kraterji. Vsled te zgodovine so ju na poti spremljale spominske plošče, bunkerji, v živo skalo skopane jame in železni ostanki granat.
Skoraj pri koncu spusta, ki je trajal poltretjo uro, sta nas Roman in Marjeta dohitela prav na delu, kjer smo se pod pašniki, kjer so se v bližini pasle krave in so nanje opozarjali njihovi veliki ovratni zvonci, osvežili pri koritu z vodo in malce posedeli v senci dreves.
Na tej točki nas je do cilja v dolini, pri koči na planini Kuhinja, ločilo le še dobre pol ure spusta, ob katerem pa smo morali biti kar previdni in nič kaj preveč odločni pri stopanju, saj je kamenje na meliščih ob stiku s podplati kar drselo navzdol.
Na planinski turi so bili navzoči štirje vodniki: Roman Knez, Marjeta Oblak, Branko Polc in Jože Povše.
Preden smo se odpravili na minibus in nazaj proti domu, smo se okrepčali še v koči na planini Kuhinja, nekateri z okusno joto in klobaso v njej, nekateri s sendviči, ki so še ostali v nahrbtnikih, spet tretji pa se le osvežili s hladno pijačo, ki je po celodnevni hoji po razbeljenem kamenju več kot le prijala.
In sledila je le še pot domov. Postanek v Idriji nam bo ostal v spominu zaradi sladoleda in piva - ženske smo se osvežile z mrzlo sladico na palčki, večina moških pa s hmeljevo pijačo.
V Radeče smo se vrnili malce pred 21. uro, prijetno utrujeni in zadovoljni, da smo dan preživeli v dobri družbi, v objemu neokrnjene narave in da smo obenem z gibanjem storili precej dobrega za naša telesa.
D.J.
Foto: Roman Knez
