V tem tednu, ko je na listih koledarjev pod 15. novembrom zapisano ime Martin, so se člani in članice Društva invalidov Radeče podali na izlet, ki je bil že glede na vabilo prežet z vinogradniškimi tematikami – kot času tudi pritiče.
Zbralo se jih je kar 55, in skorajda v popolni sestavi so bili navzoči tudi člani izvršnega odbora, nad čimer je vodstvo prav posebej zadovoljno – srečanja, dogodke in aktivnosti seveda prirejajo z namenom, da se jih člani in članice udeležijo, zato je tokratni velik odziv na vabilo razlog za še dodatno veselje, ki je invalide izletnike sicer spremljalo skozi celoten četrtkov popoldan in večer.
Po tem, ko so ob pol enih popoldan prvi potniki že vstopili na avtobus na Jagnjenici in je nato šofer na poti v Radeče ustavljal še na nekaterih vstopnih točkah, jih je pot vodila proti Boštanju in nato v smeri Tržišča.
V Mlinu Košak
Prvi postanek so zabeležili v Družinski vasi nedaleč od Šmarjeških Toplic - v Košakovem mlinu. Mlin Košak je danes eden redkih delujočih mlinov v Sloveniji, ki bogato družinsko tradicijo uspešno povezuje s sodobnimi načini pridelave.
Glede na zgodovinske vire je mlin v lasti družine Košak že več kot dvesto let, medtem ko naj bi bil sam mlin še nekaj stoletij starejši. Zapuščina in tradicija mlina sta torej zares bogati in dragoceno znanje ter izkušnje se vestno prenašajo iz roda v rod, hkrati pa se nadgrajujejo, upoštevajoč spremembe prehranjevalnih navad potrošnikov.
Tam ni manjkalo okrepčila tako v tekoči obliki kot s pecivom, ki so ga pripravile roke pridnih gospodinj, ki so vključene v društvo. Nekateri so priložnost izkoristili, da so opravili nakup ajdove moke, ajdove kaše, različnih zdrobov, ješprenja in še česa.
Grad Otočec, vinska gorica Grčevje
Zatem so se namenili proti Otočcu. Peš so se podali skozi lesen most in občudovali grad, medtem, ko so jim pogledi uhajali tudi na reko Krko, na gladini katere so bile številne račke.
Romantična kulisa Otočca, ki jo mnogi pari izkoristijo tudi kot njihovo poročno prizorišče, je tudi Društvo invalidov Radeče pritegnila k temu, da so poskrbeli za skupinsko fotografiranje na nekoč (ko je mimo potekala hitra cesta in še ni bilo avtocestne povezave) še bolj obljudeni točki mimovozečih.
Nedaleč od Otočca se je začela pot proti nadaljnji postojanki strmo vzpenjati in tudi ovinkov ni manjkalo. Voznik avtobusa, domačin Boštjan Kavšek je udeležence izleta presenetil, kako je kljub velikosti avtobusa in ozkosti ceste spretno krmaril skozi ovinke.
Čeprav je bilo nekatere kar malce strah, je dolgoletno izkušen Kavšek za volanom brez vsakršnih težav opravil z vsemi trdimi orehi, povezanimi z vožnjo in jih varno pripeljal do vasi Paha, majhnega naselja v novomeški občini, natančneje znotraj Krajevne skupnosti Otočec.
Paha je postala širše znana tudi zahvaljujoč domačinu, ki v decembrskem času poskrbi za razsvetljavo s številnimi prazničnimi lučkami, sicer pa velja skupaj z Grčevjem nad njo za eno najbolj avtentičnih vinskih goric na Dolenjskem.
»Tega marsikdo izmed nas ni vedel,« je dejala Vesna Bregar, ki je dan po izletu opisovala, kaj vse so doživeli in dodala: »Saj zato pa gremo in kaj novega izvemo, veliko še nepoznanega vidimo – da spoznamo lepe kraje naše Slovenije.«
Tam so si v vinski gorici Grčevje ogledali cerkev sv. Jurija s prenovljenimi baročnimi oltarji, med katerimi najstarejši šteje že častitljivih 400 let.
Zanimivo je tudi, da se pod cerkvijo nahajajo štiri prenovljene zidanice, stare od 150 do nekaj več kot 200 let.
V notranjosti je opisu Matjaža Pavlina piko na i postavila njegova hči Ana, ki je posebej za radeške invalide zaigrala na orgle in uspela ogled narediti še bolj zanimiv in predvsem prijeten za dušo.
Navdušenja v povezavi z razgledom ni manjkalo, saj jim je bila slikovita dolenjska pokrajina pravzaprav na dlani, pogled jim je uspel seči celo do znamenitih dolenjskih goric, najbolj po vinskem trsu znane Trške gore, o kateri je slavo v veliki meri v svet ponesel glasbenik Lojze Slak.
Na Matjaževi domačiji
Z vzpetine, vinske gorice Grčevje, ki se razlega nad Paho, so se spustili nazaj proti dolini in se odpravili na Matjaževo domačijo, kjer je bil nekaj posebnega že sprejem gostiteljev Matjaža in Marte ter njune hčerke Ane v bele-rdečih opravah (dolenjski narodni noši).
Za dobrodošlico so se razveselili okusne pehtranove potice.
Razdeljeni v tri skupine so si izmenično podrobno
- ogledali pristno kmečko hišo iz leta 1865, obnovljeno v nekdanjem slogu,
- del skupine si je ogledal vinsko klet,
- del pa si je na lesenem podu, to je skedenj, ki so ga prepeljali iz Planine nad Sevnico, ogledal 20-minutno multivizijsko prezentacijo »Zgodba o cvičku«.
V njej se jim je predstavil cviček v prvi osebi. V sedmih dejanjih jim je nanizal zgodovino vinske trte in vina, vinske zavetnike, vinsko posodo, vse tri slovenske vinorodne dežele, sestavo cvička in pridelavo vina od zgodnje pomladi do pozne jeseni.
Tako so člani Društva invalidov Radeče dodobra spoznali življenje na dolenjskem podeželju ter zgodovino in pridelavo vina, s poudarkom na cvičku.
Postregli so jim še z ajdovim kruhom z orehi in mladim sirom, da je vse skupaj šlo lažje po grlu navzdol, pa jim je pomagala degustacija štirih različnih vrst vina, od tistega z najmanjšo vsebnostjo alkohola do tistega že »močnejšega« v stilu metliške črnine.
Po ogledu multivizijske prezentacije so bili deležni še obiska Ane Pavlin, ki so jo tega dne že videli, toda v vlogi vinske kraljice in cvičkove princese še ne. Odeta v temno rdečo haljo, toda brez okronane glave (ker je krono predala že svoji naslednici) je z navzočimi poklepetala še o promocijski in turistično obarvani vlogi, ki jo prinaša osvojitev obeh omenjenih nazivov.
Sledil je le še nakup različnih vin v darilni embalaži s strani tistih, ki so si dolenjskih vin zaželeli tudi okušati v bodoče v domači radeški občini, nato pa so se podali proti zaključni postojanki.
V Gostilni pri Štefki na Otočcu so v duhu domačnosti, ki se je pristno občutila »jedli in pili na veliko«, je hudomušno povedala Vesna Bregar, miza se je šibila od vseh dobrot, ki pritičejo martinovi pojedini, da se je vsa zaužita hrana in pijača lažje porazporedila, pa je marsikdo ob tem, ko je njihov voznik Boštjan raztegnil svoj meh, zaplesal. Petja, plesa in dobre volje jim tega dne res ni manjkalo in ob povratku domov v poznih večernih urah so zadovoljno ugotavljali – kot vedno kadar pridejo skupaj – da si je vredno vzeti čas in nameniti trenutke druženju, ki sodelujočim še dolgo zatem predstavljajo pravo hrano za dušo.
D.J.
vir in foto: Vesna Bregar