Kaj se bo dogajalo v včerajšnjem večeru, ni bilo potrebno v Vrhovem z okolico - kakor nobeno leto poprej - oznanjevati in najavljati. Ve se namreč in obenem težko pričakuje, da na vrata domačih hiš potrkajo jurjevalci, mladi fantje, ki so ponotranjili ta običaj, ki na radeškem območju živi in se iz roda v rod nadaljuje edinole znotraj Krajevne skupnosti Vrhovo.
Devet mladih fantov in mož se je, opremljenih z zelenjem, podajalo od vrat do vrat Vrhovega ter Loga pri Vrhovem in Prapretna ter domačim zaželelo vsega dobrega pri hiši in pri opravilih ter letini, še posebej ob negotovih vremenskih razmerah, ki marsikomu, ki se ukvarja s kmetijstvom, poljedelstvom in sadjarstvom, povzroča nemalo sivih las. Kazalo je namreč že na pomlad, pa se nekako zima kar vriva v aprilski čas.
Z dobrimi željami in s pesmijo so se med sokrajane podali Sebastjan Jevševar, Gašper Kozorog, Urban Zelič, Andraž Kunaj, Gregor Kunaj, Roman Remih, Tim Anžič Simončič, Klemen Majer in Benjamin Drolc.
"Zaželeni in dobrodošli smo prav povsod, ampak izrazito veselje, ki ga začutimo ob tem, ko obiščemo hišo, pa zaznamo pri starejši populaciji," opisuje eden od jurjevalcev Sebastjan Jevševar, ki poudari, da starejši vsako leto - četudi običajno hodijo prej k počitku, na ta dan oz. večer prav čakajo, da v poznih večernih urah pridejo jurjevalci naokrog.
"Smeha in dobre volje smo deležni povsod, kjer se pojavimo; pozna se, da smo doma na podeželju in ljudje so veseli, da mi fantje ohranjamo to tradicijo," še pove sogovornik, ki ima tudi v prihodnost svetel pogled: "Upam, da bo še dolgo živela ta tradicija pri nas. Vsi, ki hodimo "jurja pet" tudi upamo, da se bo mladina, ki je za nami, opogumila in pristopila k temu, da se še naprej ohranjamo ta domač običaj."
Kot tradicija veleva, se ob tem ko mladi fantje in možje prepevajo, zbirajo jajca od hiše do hiše, kar je značilni znak jurjevanja z vidika obdarovanja. "Ta tradicija je v Vrhovem živa že vrsto vrsto let - jurjevalci so bili tudi že naši pradedje," pravi Jevševar, ki kljub svoji mladosti sodeluje že petnajsto leto.
Jurjevalce so še posebej odprtih rok sprejeli ob dejstvu, da kljub natrpanim urnikom in tesno vpetosti v vse pore dogajanja in razvoja vrhovškega območja, najdejo čas in voljo za pohajkovanje po naseljih v luči ohranjanja običaja. Velika večina jurjevalcev je namreč aktivna v gasilskih vrstah - prav sedaj je v teku eden izmed časovno zahtevnih tečajev, sodelujejo pri delih, vezanih na nastajajoč nov gasilski dom in seveda, tu so še šolske/službene obveznosti, družinske in podobno. Prav iz vsega opisanega je trud vrhovških fantov in mož še toliko bolj spoštovan in cenjen.
23. aprila goduje sveti Jurij, mučenec, rojen verjetno leta 303 našega štetja. O njem ne vemo nič zanesljivega, vendar je redkokateri svetnik obdan s toliko legendami kot prav ta mučenec iz Kapadokije, to je iz današnje Turčije. Podoba svetega Jurija, ki sedi na konju in se bojuje z zmajem, sodi med najbolj znane upodobitve v krščanstvu.
Po ljudskem koledarju pomeni jurjevo začetek pomladi in zato so ta dan še posebno slavili, a zaradi nekdanje cerkvene razdelitve so god svetega Jurija v krajih severno od Drave praznovali 23. aprila, južno od Drave pa dan pozneje.
Sicer pa je Jurij med drugim zavetnik Anglije, italijanske konjenice in tudi mesta Ljubljana. V Ljubljani mu je posvečena kapela na gradu. (Iz beležke Pavleta Jakopiča)
Biti jurjevalec je od nekdaj velika čast in možje in fantje, ki danes sestavljajo to skupino, se spominjajo, da so kot dečki komaj čakali, da bodo toliko odrasli in dozoreli, da jih bodo tedaj aktualni jurjevalci prepoznali kot vredne izvajanja tega običaja ter jih povabili poleg ali se odobravajoče odzvali na ponudbo, da se pridruži kak nov, mlad jurjevalec.
Generacije se menjajo iz roda v rod, skupine jurjevalcev se tako skozi različna obdobja nekoliko spreminjajo, enak pa ohranja namen - da ta prastari običaj, ki je prva asociacija ob misli na godovni dan sv., Jurija, ne zamre.
PREBERITE TUDI:
Dvanajsterica jurjevala po Vrhovem (2022)