Dobrovoljna druščina, ki so jo sestavljali župan Občine Radeče Tomaž Režun, predstavnica Društva upokojencev Radeče Vida Adamič, predsednika Krajevne organizacije Rdečega križa Radeče in Jagnjenica Miha Kunej in Mojca Lazar, sekretar Območnega združenja Rdečega križa Laško –Radeče Vlado Marot in Matija Lazar na harmoniki so 21. oktobra obiskali Rudija Špringerja, ki je svojih devet desetletij življenja dopolnil 4. aprila letos.
Uvodoma je v Starem Dvoru Matija Lazar slavljencu Rudiju zaigral podoknico, saj se je zunaj že malce tudi stemnilo. Rudi jih je nasmejan pričakal skupaj s snaho Martino in vnukom Zoranom s partnerko Natalijo na pragu hiše. Stopili so vanjo in mu še enkrat voščili, saj aprila, ko je praznoval, zaradi omejitve gibanja niso mogli k njemu. Matija je še eno zaigral in Rudi je brž poprosil Vido, da sta skupaj veselo zaplesala.
Redno ob cesti proti Jagnjenici
Le kdo ne pozna Rudija Špringerja, bi rekli. Dnevno ga lahko videvamo, ko se trikrat na dan, zjutraj, opoldne in zvečer sprehaja ob cesti proti Jagnjenici, zato je še posebej vesel novega pločnika.
Prav tako še vozi avto do Radeč, Celja, Sevnice in Hrastnika, je na tekočem z vsem dogajanjem in nenazadnje je kot miličnik kar dvajset let deloval v Radečah. Spomini na delovno dobo so lepi, rad je opravljal delo, a je bilo tudi naporno, veliko se je opravljalo peš, telefonov ni bilo. Prvo službeno prevozno sredstvo je bilo kolo. S premeščanjem je spoznal velik del Slovenije. Sedaj je že 40 let upokojen.
Morda pa le kdo ne ve, da je Rudi sicer bil doma iz Maribora in da ga je potem službena pot pripeljala v Radeče, skupaj z ženo Vikico, ki pa je Hrastničanka in je bila zaposlena v tamkajšnji Steklarni. Tukaj, kjer so, je sin kupil parcelo in sta hišo domala v celoti sama zgradila. Sam je položil tudi parket. Les in njegovo obdelovanje mu je še posebej blizu, saj je kot mlajši očetu mizarju večkrat šel pomagati v delavnico, zato ni slučaj, da se je potem lotil polaganja parketa tudi drugim. Eno obdobje je izdeloval tudi miniaturne kozolce, pa stojala za šivanje gobelinov in še marsikaj.
Kot upokojenec pri 50 letih je bil še poln energije, ki mu je še danes ne manjka, saj je vseskozi aktiven, zato so ga še prosili za marsikaj. Hodil je v pomoč kot varnostnik ali pa so ga prosili za prevažanje kakšnih stvari. Rudiju zdravje dobro služi, trudi se zanj in redno skrbi za kondicijo.
Grenki spomini: kot 10-leten deček v ujetništvu
Njegova življenjska pot pa le ni bila tako enostavna, lepa in vesela, kakor bi morda kdo mislil. Kot 10-letnega fantiča so ga še z nekaterimi vrstniki iz okolice Maribora odpeljali neznano kam in dejansko tri leta niso vedeli zanj, kje sploh je, dokler jim niso omogočili, da je lahko napisal domov sporočilo, ki je bilo strogo cenzurirano.
Odpeljali so jih daleč, blizu francoske meje v neke vrste taborišče za otroke. Tam so morali veliko fizično delati in bili v nenehnem ustrahovanju ter hoditi v nemško šolo. Ko si je nekaj let nazaj želel urejati status vojnega ujetnika, mu ga naša država, kljub pričam in dokumentom po šestih letih postopka ni priznala, kar je zanj bila velika krivica, zato je razočaran odnehal in ni nadaljeval s postopkom, saj bi moral podati upravni spor, vmes pa mu je umrla tudi ena od prič. Bilo pa je zanimivo, ko sta se po 63 letih srečala z enim od vrstnikom, ki so skupaj preživljali težke čase v ujetništvu. Srečanje je bilo ganljivo.
Tudi doma ga na trenutke preveva žalost. Najprej je izgubil edinega sina, ko mu je bilo 50 let, tri leta kasneje še ženo Viktorijo - sedaj je že 13 let vdovec.
Še sreča je, da ima ob sebi tako skrbno snaho Martino in dva pridna vnuka, s katerimi sedaj skupaj krmarijo skozi življenje in skrbijo za lepo urejen dom. Rudi veselja nad obiskom ob njegovi letošnji 90-letnici ni skrival, za popestritev zgodnjega oktobrskega večera se je vsem obiskovalcem lepo zahvalil.
Vir besedila in fotografij: Vlado Marot, sekretar Rdečega križa Laško-Radeče