Ob dnevu, ko praznuje slovenska kultura vseh vrst in oblik, je bila predstavljena nova knjiga Pesem mlinov, žag in kovačij avtorja Jožeta Potrpina, v kateri je skozi bogat popis in opis povezana tehniška dedeiščina z etnološko dediščino našega prostora. Jože Potrpin, naš zapisovalec lokalne zgodovine, je zbral podatke, kako je ob skoraj 21-kilometrski poti Sopote voda gnala vsaj 38 mlinov, 19 žag, 4 kovačije in 8 malih hidroelektrarn.
Žage na vodni pogon ni žal več nobene na radeškem območju, je pa edini še delujoč mlin Cumarjev mlin v Zagradu, katerega skrbnik in mlinar je prav avtor knjige, ki je rdeča nit pričujočega članka. Prizadeven lokalni popisovalec naše dediščine opisuje tudi, da danes vodo Sopote s pridom izkorišča Dornikova električna centrala na Jagnjenici in še nekaj zasebnikov.
Jože Potrpin, ki je po gimnaziji svoje znanje razvijal kot višji fizioterapevt - študija se je lotil ob tem, ko je že opravljal troizmenske službene obveznosti v enem izmed ljubljanskih domov starejših občanov. V domačih krogih pa je vse od leta 2007 in do njegove nedavne upokojitve poznan predvsem po svojem novinarskem delu. Že pred mnogimi leti je prepoznal dragoocen pomen zapisovanja, kar dokazujejo tudi njegove do sedaj izdane knjige Srce slovenske zemlje: kumski zbornik (1998); Skriti zaklad: kronika Župnije Svibno (2002) in Znamenja: župnija Svibno (2006)
Pesem mlinov, žag in kovačij, ki je nastajala kar nekaj let, je nadgradnja l.2017 izdane Pesem mlinov: v dolini Sopote in Šklendrovca. Mlinarjev "stare generacije" danes ni več, med kovači pa je le še 90-letni Martin Oblak (priznan umetnostni kovač), Ivan Župevc in Karel Dornik, medtem, ko je nekdanjih delavcev na žagah še največ.
Zanimivo je tudi, da danes vodo Sopote s pridom izkorišča Dornnikova električna centrala na Jagnjenici ter še nekaj drugih manjših zasebnikov.
Njegova knjiga predstavlja izjemen sprehod po naši preteklosti in med našimi predniki, je pred tednom dni, na dan splovenskega kulturnega praznika, dejala modeatorka virtualne predstavitve knjige Dubravka Kalin, na pomen vodnih virov, konkretno Sopote, pa je opomnil tudi Jože Prah iz Društva lastnikov gozdov Sopota-Laško, ki je izpostavil povezanost vira življenja - vode z gozdovi, ki skupaj omogočajo in ohranjajo življenje ter gospodarstvo. Opisal je, kakšna kamninska podlaga in katere vrste dreves se nahajajo tako na levem kot tudi desnem bregu Sopote. Žage na vodni pogon ni žal več nobene na radeškem območju, kot že zgoraj omenjeno, ni pa zanemarljiv podatek, da je obdelava lesa s pomočjo vode na slovenskih tleh živela kar 600 let. Danes se večinoma les iz doline odpelje kot hlode.
Avtor knjige Jože Potrpin se je najprej zahvalil vsem, ki so mu zaupali svoje spomine, znanje in veščine ter tudi fizično gradivo (članke, fotografije), nato pa se oprl na že Valvasorjeve besede, da je blagostanje dežele močno povezano z radodarnimi vodnimi viri. Koronačas je bil za krajana Zagrada lepa priložnost, da je že pred časom začeto delo pisanja knjige nadaljeval in zaključil ter domoznansko pomembno delo v obsegu skoraj 300 strani pripeljal do faze tiskanja.
Kljub temu, da je bila Sopota od nekdaj osnova za dejavnosti žag, mlinov in kovačij, pa je hudorniški potok (rečica) pokazal tudi svoj neusmiljen obraz, ko je rušil človekov trud tekom nalivov in poplavljanj, kar Potrpin tudi prikaže z odlomki, denimo iz časopisa Slovenec iz leta 1933.
Slikovit odlomek iz knjige, ki nazorno predstavlja delo mlinarja, je doživeto prebral član Gledališkega društva Radeče Tomaž Lavrinec, da je bila prisotna tudi avtentična glasbena spremljavo z ljudsko pesmijo Ob bistrem potoku je mlin pa je šla zahvala Kavškovim fantom s Svibna.
Pohvalne besede za veliko opravljeno delo je izkazal tudi župan Občine Radeče Tomaž Režun.
Za domiselno virtualno predstavitev so poskrbeli na KTRC Radeče z Dubravko Kalin na čelu, v sodelovanju tudi z Jožetom Prahom, Potrpin pa se ni pozabil ob tej priložnosti zahvaliti niti posameznikom za lektoriranje, oblikovanje, tisk in prispevanje sredstev, da je knjiga lažje ugledala luč sveta.
