Včerajšnji dan je bil toliko bolj vesel, ker otroci naše regije uživajo v brezskrbnosti zimskih počitnic, ki so letos sovpadle s pustnim časom. Marsikje so se tako otroci v našemljeni obliki na pot do sokrajanov podali prej kot bi se v času, ko je dopoldan potrebno najprej nekaj ur odsedeti v šolskih klopeh. Tudi skozi Jelovo smo tekom popoldneva in vse do noči ropotale in prepevale pisane maškare.
Po zboru ob 15.30 je seveda bilo potrebno že kar na začetku pustnega pohajkovanja poskrbeti za spominsko fotografijo, saj je Jelovo tako razpotegnjeno in hiše skozi vas tako "raztresene", da so je, bolj kot se je bližal mrak, nekaj maškar vse bolj poslavljajo od prvotno oblikovane našemljene karavane.
In če je nekaj otrok, ki v današnjem času večinoma niso najbolj vajeni dolgo trajajoče hoje, sprva malce tarnalo ob tem, ko je bila pred nami blizu trikilometrska pot, se je vzdušje po tem, ko smo obiskali prvih nekaj gospodinjstev, že obrnilo na glavo: zlasti fantje so kar tekli naprej in naznanjali, da prihaja skupina našemljenih na kratek obisk.
Povsod je bilo seveda veselo, prepevali smo preprosto "Tra la la, hopsa sa, pustne smo šeme, tra la la, hopsa sa, nič nismo lene, tra la la hopsa sa, mi se vrtimo, tra la la hopsa sa in veselimo" in preden smo krenili naprej zaželeli veliko krompirja, debele repe, dobre solate in čim manj škodljivcev po njivah, vrtovih in vinogradih. Pogostili so nas s sokom, kopico bonbonov in čokoladic, celo kar šopa nalepk znanega trgovca so se razveselili tisti, ki podobe živali zbirajo v posebnih albumih, namenjeni pa so nam bili tudi darovi za v hranilnike.
Enajst otrok, med katerimi je najmlajši štel tri leta, največ pa je bilo 10-letnikov, so spremljale tri odrasle šeme: klovnesa, strašilo in indijanka. Pot je bila zanimiva, saj smo le del prehodili po asfaltnih cestah, podajali smo se namreč skozi bližnjice, ki so bile nekdaj dobro uhojene poti, danes pa le še obrisi opominjajo, kje so nekoč ljudje hodili peš. Tekli smo skozi opuščene travnike, se previdno spuščali po strmih pobočjih, da smo si prihranili kakšen korak, a se po drugi strani tudi kdaj ušteli, ko smo jo nameravali "usekati počez", nato pa ugotovili, da ponekod ni prehodov in se sprijaznili, da smo pač šli, kot pravi ustaljen domač izraz, okrog riti v žep.
Največja nagrada otrokom za njihov trud in čas, ko so se pridružili jelovski maškaradi, so bili seveda evri in za vsakega vrečka s sladkarijami, katerim so se v korist otrok odrasle maškare odpovedale, prav posebne vrste zadovoljstvo pa so pustni povorki skozi Jelovo prinesli presenečeni in nasmejani obrazi prav vseh, ki so odprli vrata maškaram in nas prijazno sprejeli.
In kar je najbolj pomembno: ohranja se prijetna in v slovenskem prostoru dobro ukoreninjena tradicija, ki v tem času, ki dovoljuje vso norčavost, razveseljuje tiste, ki našemljeni obiščemo sovaščane in tiste, ki nas odprtih rok gostoljubno sprejmejo. Obenem smo že letos povabili k udeležbi ob pustu 2021 tiste, ki se na tokratni pustni torek niso opogumili in se pridružili jelovski maškaradi. Čeprav je sklepno dejanje maškaradnega časa pokop ali sežig pusta, smo si sodelujoči na včerajšnjem pustnem druženju enotni: Naj živi pust - tudi v Jelovem!
