Tretji med letošnjimi 90-letniki, obenem pa prvi med moškimi častitljivih let v radeški občini, je v dneh, ko se je po vsej Sloveniji obeleževalo jožefovo, praznoval Jože Strniša.

Tudi tokrat so slavljenca obiskali župan Občine Radeče, Tomaž Režun, predsednik Društva upokojencev Radeče, Jože Petauer, predsednik Krajevne organizacije Rdečega križa Radeče, Miha Kunej in sekretar Območnega združenja Rdečega križa Laško-Radeče, Vlado Marot.

Iz bogatega zapisa slavljenčevega zeta, Blaža Kravogel, ki vestno beleži življenjske zgodbe članov Krajevne organizacije Zveze združenja borcev za vrednote NOB Radeče in iz pripovedovanj 90-letnika samega ter njegovih najbližjih, gre razbrati zanimiv življenjski tok.

Jože Strniša se je kot drugi najstarejši izmed petih otrok (štirje bratje, ena sestra) rodil 19. marca 1927, materi Frančiški in očetu Janezu. Otroštvo in mladost je preživel na Dobravi pri Radečah. Prvo zaposlitev je dobil pri Algemeine Strassenbau AG, Einsatz Südost že kot 14-letni mladenič, ko je delal na obnovitvenih delih makadamske ceste na relaciji Radeče-Krško. Leto pozneje se je šel učiti za ključavničarja v tovarno Piatnik.

Kot 17-letni fant je bil že vključen v prvo četo prvega bataljona Šlandrove brigade na Kolovratu pri Mlinšah kot pomočnik mitraljezca, čez štirinajst dni pa že mitraljezec, kasneje tudi kurir v štabu XIV. divizije. Spominja se številnih napadov, večjih borb in dogodkov, ki so se tekom vojnega časa močno vtisnili v spomin.

Po koncu vojne je bil 10.11.1946 demobiliziran iz Jugoslovanske armade, vrnil se je na Dobravo in se kot ključavničar zaposlil v radeški papirnici. Za dobra dva meseca je bil ponovno mobiliziran leta 1953 v sporu zaradi tržaškega ozemlja (za cono A in cono B), na Razdrtem, na t.i. postonjskih vratih. Od leta 1949 pa vse do upokojitve je delal kot poklicni voznik tovornjaka, tudi v papirnici.

V zakonu z ženo sta se mu rodila hčer Marinka in sin Jožko. Sprva so stanovali v upravni zgradbi radeške papirnice, nato v Starograjski ulici v Radečah in naposled od leta 1956 v hiši, ki jo je Jože zgradil v ulici Pot na jez  (na "Brionih").

Leta 1980 se je invalidsko upokojil. Danes ima tri vnuke in šest pravnukov. 14. maja lani je ostal brez življenjske sopotnice, katera bi sicer le pol leta pozneje, v decembru, slavila 90 let. Ker sta bila poročena vse od leta 1948, sta praznovala že železno poroko (65 let zakona).

Jože si dogajanje tekom vsakega dne natančno odmerja, tako da so obroki, delo okoli hiše in čas za počitek določeni po urniku, kot si ga zastavi. Čas si krajša z vzgajanjem sadnega drevja okoli hiše in delom na vrtu, ustvarjalno veselje mu prinaša skrb in vzgoja udomačene sorte paradižnika, imenovanega novosadski jabučar. Pri srcu mu je tudi muca, ki je pri hiši že dolga leta. Jože, ki ima že od mladih let dalje posebej rad palačinke, pa tudi testenine mu gredo v slast, pravi, da je recept za takšno častitljivo starost, redno in zmerno delo ter gibanje, s čimer se vzdržuje dobra telesna pripravljenost.

Sledila je še spominska fotografija pod cvetočim drevesom in pogostitev v domu slavljenčeve hčere Marinke, Jože pa je medtem navzočim zaupal še marsikaj zanimivega iz svojega življenja.