Pred današnjo tekmo končnice, v kateri bodo že tretjič merili moči na parketu člani RK Radeče Papir Nova in RK Sevnica, je pod drobnogled Radeškega utripa "padel" Damjan Rus, ki po tem, ko je svojo aktivno igralsko pot rokometaša zaključil, že vrsto let - več kot tri desetletja - svoje znanje in izkušnje predaja naprej mladim, v vlogi trenerja.

Z rokometom se je srečal, kot večina sogovornikov radeškega rokometa te generacije, v 5. razredu osnovne šole, ko jih je k temu športu povabil Marko Mrežar. "Znal je povezovat, pripravil je igre tudi tako, da nas je postavil v ekipe, v katerih smo igrali dečki proti dekletom," pove sogovornik, ki je igral v za tisti čas običajnih postavah, v katerih so bili skupaj dečki 5. in 6. razreda pa tudi 7. in 8.

Ko ga povprašam po imenih soigralcev, jih mahoma našteje: Roman Milost - Čihi, Iztok Martinšek, Uroš Ribič, Uroš Martinšek, Miran Bezgovšek, Marko Česnik, Iztok Gospodarič, Tomaž Petaver, pa Gnidovec je bil v golu...Iz kadetske postave jih je nato nekaj igralo tudi še naprej, v selekciji članov.

Trener Duks je namreč spodbujal, da so, kakor so rasli fizično in osebnostno, rasli tudi v športu, ki jih je povezoval. Tako je Damjan pozneje, kot 14/15-letnik igral skupaj z vrstnikom Iztokom Martinškom, ter že v članskih vrstah bolj izkušenimi Bojanom Moharjem, Zoranom Čulkom, Ivanom Bandurjem-Bricom pa Mišom Pavlovićem, Bojanom Ključevškom, Branetom Starino, poleg je bil tudi Jenčič, pa Dušan Skušek, še vedno sta bili aktivna tudi Marjan Krohne in Roman Drobnič. 

"To je bila generacija, ki je dobro zastopala barve radeškega rokometa, ves čas je potekal pravi boj za vstop v 1. slovensko rokometno ligo, in vsa tista leta smo bili vedno nekako med prvimi tremi (v 2. slovenski rokometni ligi)," se spominja Damjan, ki je 9-letni kot otrok prišel iz Hrastnika v Radeče, ker je njegov oče Jože Rus prevzel mesto dirigenta v radeški godbi na pihala PORP. Ob tem, ko je opravljal dela referenta v radeški papirnici, je tudi poučeval učence klarineta v radeški glasbeni šoli.

OD IGRALCA DO TRENERJA

Damjan je igral rokomet do približno leta 1990, kmalu za tem, pa ga je takratni predsednik kluba Zoran Čulk pobaral in nagovoril k trenerskemu delu, katerega se je Rus lotil pred 35-imi leti in katerega opravlja še danes (U-17).

Usposabljanje za pridobitev trenerske licence je skupaj z Duletom (Dušanom Skuškom) opravljal pol leta pod vodstvom Goršiča iz Celja, ki je sicer na eni izmed celjskih šol poučeval športno vzgojo. "Bil je res dober za mlade, kot DIF-ovec je bil v rokometu strokovno podkovan," opiše in doda, da se je velik napredek pri mladih dogajal tudi zaradi 5-7 dnevne šole rokometa za mlade v Izoli.

"Pri meni so kot mlajši dečki trenirali fantje, ki so znana imena aktualne sezone: Urh Koritnik, Blaž Koritnik, zdajšnji predsednik kluba Darjan Lipoglavšek," pove Damjan Rus, ki je v radeškem rokometnem svetu aktivno vključen, kot sva seštela, že kar 48 let. Treniral je tudi Davida Fisterja, ki je rokomet v srednješolskih časih nato igral v Celju, nato pa v času študija v Mariboru napredoval v 1. slovensko rokometno ligo pod okriljem mariborskega rokometnega kluba.

Damjan Rus je bil v dveh sezonah trener tudi članske rokometne ekipe, pa pomočnik trenerja Požuna, ko so igrali v 1. SRL, tudi v Trbovljah je deloval - treniral je kadete in bil pomočnik trenerja Janeza Simončiča (približno 1997/1998) v članski ekipi. To je bilo obdobje, ko se je tudi Rokometni klub Radeče prebil v 1.SRL - tudi na račun tega, da so se Radečani povezali s Celjani (pridobili igralce s celjskega ter trenerja Požuna).

Močna angažiranost, kakršno je zaznati pri Rusu, terja veliko razumevanja tudi v domačem okolju. Kot je poudaril sogovornik, velika večina ljudi, ki res srčno delujejo v radeškem rokometu, praktično skoraj ves prosti čas namenijo tem športu in so seveda na račun tega tudi manj časa s svojimi najbližjimi. Podpora in razumevanje družinskih članov ljudi, ki delujejo v rokometu, je zato velikega pomena. "Človeka pri tem delu vodi nek poseben čut, poseben navdih, tu seveda ni vzgibov v finančnem smislu, ljudje, ki jih lahko navijači redno videvajo na tekmah s(m)o praktično nekako zaljubljeni v rokomet, ki nas je potegnil. In tako pač je, ali imaš to rad in to delaš na polno in s srcem, ali pa ne," pojasni.

V klubu je bil in je še aktiven tudi njegov sin Anže, najprej v osnovnošolskih in del srednješolskih let kot igralec, dandanes pa ga najpogosteje vidimo v vlogi napovedovalca - komentatorja na tekmah, kjer pa priskoči na pomoč še kako drugače,  npr. kot časomerilec in zapisnikar.

Prav lokalni derbiji, kakršen bo tudi nocojšnji, pa so posebej mamljivi tako za navijače, kot na nek način naporni za igralce (pritisk, izrazito rivalstvo, pričakovanja), zato je toliko večjega pomena, da so tovrstne tekme dobro obiskane. Polna dvorana in odločno navijanje zagotovo dajejo poseben zagon in podporo igralcem na parketu, meni Rus.

RAZMIŠLJANJE PRED KONČNICO - LOKALNO DERBIJEVSKO VROČICO

Pred današnjim večernim obračunom med Sevnico in Radečami je tudi v Damjanu Rusu prisotno posebno pričakovanje, tudi on sam je kot rokometni entuziast v neki posebni napetosti, kjer je seveda prisotna misel in želja po zmagi domače ekipe, a kot poudarja Rus, to ne sme biti edino vodilo.

"V ekipo so se povezali tudi nekateri igralci, ki nekaj časa niso igrali, svoje dodajajo nekateri, ki imajo bogate izkušnje, ki se med rokometaši prenašajo, pomembno je, da so v klubu ustvarjali taki pogoji, da lahko igralci rastejo in se razvijajo, pa tudi, da je prisotna močna voljo in konkurenčnost, " meni Rus.

Današnja tekma, s katero bo sklenjena sezona pred poletnim časom, ki prihaja, bo zagotovo dobro obiskana, saj so fantje dokazali, da imajo voljo, moč in željo po razvijanju, da so še hitrejši, še boljši, ....