V četrtek, 27. oktobra, je na radeškem pokopališču pri poslovilnem objektu potekala žalna slovesnost. Glasbeno sta jo oblikovala Moški pevski zbor Papirničar Jagnjenica in Pihalni orkester radeških papirničarjev, z vezno besedo med posameznimi deli programa in z izbranimi odlomki znamenitega partizanskega literarnega ustvarjalca pa člani Gledališkega društva Radeče. Govornica na žalni slovesnosti je bila Andreja Burkelc Klajn, ki se je poleg spomina na pokojne navezala tudi na praznik slovenske besede, ki smo ga z dnevom reformacije obhajali včeraj.
Dogodek, katerega navzočnost občanov je bila skromna, so s prihodom praporščakov s koraki v taktih, ki so jih narekovali godbeniki, otvorili predstavniki različnih društev v radeški občini, vodil jih je sekretar Območnega združenja slovenskih častnikov Laško-Radeče Konrad Zemljič, sledila je državna himna.
Po uvodni pesmi domoljubne vsebine s strani MoPZ Papirničar Jagnjenica, ki so nastopili pod vodstvom zborovodkinje Rosane Jakšič, so nato ob instrumentalni spremljavi Natalija Novak, Srečko Jazbinšek in Alenka Gros nizali pomenljive misli, vzete iz recitala Mateja Bora.
"Mar ni lepo biti živ, čeprav si že star," je pobarala Alenka Gros in v podobnem duhu nadaljeval Srečko Jazbinšek: "Mudi se mi na sejo življenja, ki še teče, dih na dih," s čimer so opomnili na pomen bivanja tukaj in zdaj in na dejstvo, da vsega, kar bomo zamudili z vidika doživetij in občutij, morda ne bomo mogli nadoknaditi.
Letni čas, v katerem smo prav sedaj, so povezali z jesenjo življenja in podobno kot se poslavlja narava pred zimskim počitkom, skozi izbrane besede navedli, da se tudi človek z vsakim dnem bolj poslavlja in na koncu za vedno tudi - zaspi.
"Odšla je deklica sinjih oči," je večkrat ponovila Natalija Novak skozi opis občutij 16-letnega fanta, ki je prihajal v vas kot kurir in ga je ob tem spremljala ljubezen, nato pa je ob fizičnem slovesu njemu ljubega dekleta, postal "ves slep, ves nem, ves sam." Hkrati so opomnili na nepojmljivo moč ljubezni, izraženo skozi Borove besede: .../ Ti si se skrila vame, tu te smrt ne zajame. /... ter podobno kot govornica v nadaljevanju nakazali, da prava smrt zares nastopi tedaj, ko zbledijo vsi spomini na ljube.
Govornica opomnila na nadaljevanje dela naših prednikov, na plemenite vrednote in na pomen medsebojnega (so)delovanja
Takšno je bilo tudi eno od sporočil slavnostne govornice na žalni komemoraciji Andreje Burkelc Klajn, ki je govor sicer v pretežni meri posvetila današnjemu prazniku, ko se spominjamo pokojnih, dotaknila pa se tudi 31. oktobra, ki je praznik slovenske besede. "Ta dan pa je v Sloveniji posvečen prvi slovenski knjigi, ko smo pravzaprav postali narod s svojim jezikom, svojo kulturo. Da se danes pogovarjamo v slovenščini je samoumevno, toda pred davnimi leti temu ni bilo tako," je dejala.
V osrednjih mislih govora je poudarila, da kljub temu, da številni tisti, ki so nam blizu, pa jih danes ni več med živimi, pač pa ležijo tiho in mirno v grobovih, pod spomeniki, v grapah in gozdovih, vseeno vsem nam nekaj sporočajo.
"Sporočajo nam, da so v svojem življenju postorili marsikaj, kar nam pomaga, da sedaj lepše živimo. Vsakdo je živel in ustvarjal po svojih zmožnostih, naša naloga pa je, da njihovo delo nadaljujemo. Na vseh področjih. Toda, ali nam to uspeva?," je poskusila vzbuditi tudi samorefleksijo pri vsakem od navzočih obiskovalcev žalne slovesnosti.
Del razmišljanja je namenila tudi zdajšnjemu času, ki postaja podoben nekdanjemu - kot je bilo naših prednikov nekoč strah vojne, lakote in drugih vrst pomanjkanj, se tudi v naša življenja skozi aktualne dogodke nehote vrivajo določeni strahovi, retorično vprašanje pa se je naneslo še na iskanje odgovora, ali imamo v sebi odločenost, da nadaljujemo delo naših očetov, mam in ali bomo zmožni kot družba tlakovati pot v še lepšo prihodnost.
"Na tej poti moramo ponuditi roko ljudem, ki se znajdejo v stiski, jim ponuditi pomoč in oporo. Mlade pa moramo učiti sožitja in ljubezni do vrstnikov," je opozorila na pomen empatije ter privzgajanja plemenitih vrednot v luči zagotovitve lepšega in boljšega jutri.
"Spominjajmo se pokojnih vsak dan, ne samo ob prazniku v začetku novembra. Véliki slovenski arhitekt Jože Plečnik je na eno svojih mojstrovin vklesal napis: Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.
Svoje pokojne ohranjajmo v lepem spominu, saj bodo le tako v svojih delih, pa naj si bodo velika ali majhna, živeli večno," je sklenila Andreja Burkelc Klajn, ob tem, ko je poudarila, da mora vsak sam, kot posameznik, poskrbeti, da mu nekega dne morda ne bo žal za priložnostjo, ki je ni izkoristil in za potjo, po kateri ni želel hoditi.
V zaključnem delu žalne slovesnosti je sledila še položitev vencev in prižig sveč na radeškem pokopališču in pri Plečnikovem spomeniku v središču Radeč.
