V četrtek zvečer je Občina Radeče v dvorani Doma kulture Radeče priredila vsakoletno proslavo pred prihajajočim slovenskim kulturnim praznikom. Obenem je bilo podeljeno tudi Priznanje Ivana Pešca, ki je namenjeno tistim, ki s posebnimi dosežki in uspešnim delovanjem na področju kulture prispevajo k boljšemu, kvalitetnejšemu in popolnejšemu življenju občanov ter so pomembni za razvoj in ugled Občine Radeče.
Kakor so sklenili na 8. redni seji Občinskega sveta Občine Radeče, je za letošnje leto upravičena prejemnica omenjenega priznanja Maja Glavač. Ta je umetniška vodja Kulturnega društva Godalni orkester Strunikat že 14 let. Začetki Strunikatovega delovanja segajo v 24. marec 2007, ko je violinistka Maja Glavač k skupnemu sodelovanju povabila nekdanje učence iz razreda Jadrenke Štovičej, nato pa je prvotno zasedbo violinistov spodbudila k nadgradnji v samostojni godalni orkester, ki danes vključuje glasbenike vseh starosti, tudi učence glasbene šole Laško-Radeče.
Zbrane je na proslavi, uvod v katero je bila naša himna v vokalni izvedbi Naceta Naja Slakonje, nagovoril priznan slovenski skladatelj, dirigent in pedagog Tomaž Habe, ki se je, z ozirom na to, da sam pravzaprav diha z glasbo, oprl največ na razmišljanja s tega področja umetnosti in kulture, ki ga je povezal tudi s spokojnostjo narave in spoštovanjem lepot okolja, ki nas obdaja.
Ostro je obsodil dejstvo, da prva slovenska simfonija (Lovska simfonija) avtorja Frana Gerbiča še ni doživela javne izvedbe tudi po stotih letih od njenega nastanka; da podelitve naziva častni član Slovenske filharmonije enemu najvidnejših slovenskih ustvarjalcev Lojzetu Leniču nacionalna televizija ni prenašala ter po drugi strani izrazil zadovoljstvo, da so nekatera Prešernova dela že leto dni po tem, ko so bila uglasbena, bila tudi izvedena, kar je označil za "pravo umetniško razkošje".
Spodbudil je k razmisleku, ali bomo res bolj svetovljanski, če diplomska in magistrska dela ter strokvne članke objavljamo v angleškem jeziku in ob tem citirat tudi zamejskega pisatelja Borisa Pahorja ter njegov večkrat javno izražen "Imamo lastno državo, nimamo pa narodne zavesti".
Tomaž Habe, katerega skladbo Pod gradom je bilo slišati tudi na četrtkovi proslavi, je tudi poudaril, da ima glasba moč, da bogati in usmerja, in da je z glasbo moč izraziti prav vse odtenke človekovega doživljanja.
Ni mogel mimo tega, da ne bi omenil svoje zaznave, da je slovenski poslušalec v nekakšnem razcepu, s tem ko je glasbe preveč (na voljo v vseh lokalih, trgovinah, nas spremlja povsod, kjer se gibljemo) in hkrati premalo v smislu, da si dandanes ne zmoremo vzeti časa, da bi glasbo uspeli poslušati zbrano in predano.
Pozabil ni omeniti niti številnih priznanih glasbenikov, s katerimi je imel že priložnost bodisi sodelovati bodisi svoje znanje prenašati nanje. Tako je omenil Boštjana Lipovška, Lenarta Isteniča, Franca Kosma, Nuško Drašček, Tanjo Sonc, Matica Titovška, Tomaža Kmetiča ter tudi Jožeta Rusa in prepoznavno Kulturno društvo Pihalni orekster radeških papirničarjev, ki je prav tako kot sama radeška papirnica skozi čas beležila zlate čase (iz časa tekmovanj v Železnikih in Desklah) in tudi obdobje manj vidnih uspehov.
Pozabil ni omeniti niti treh, s katerimi je radeško kulturno proslavo sicer spremljal izpod odra, zakonca Dejana in Rosano Jakšič ter prejemnico priznanja Majo Glavač.
V zaključku je ponovil misli iz govora, ki ga je je imel pred leti ob grobišču dvanajstih slovenskih skladateljev na Plečnikovih žalah: »Trenutek za razmislek za vprašanje, ki si ga lahko postavite vsak sebi. Poznam vsaj eno delo naštetih skladateljev? Poznam vlogo in pomen njihovega delovanja in ustvarjanja? Leto je dolgo. Ni čast, da se samo ob tem trenutku spomnimo naših ustvarjalcev. Posvetimo v tem letu in času trenutek za slovensko glasbo, za slovensko knjigo, sliko ali gledališko predstavo."
V spremljajočem kulturnem programu so nastopile bivši učenci Maje Glavač, prejemnice Priznanja Ivana Pešca: Mateja Ulaga in Nuša Mesar v izvedbi Vrbe ter Tadej Pasarič, ki je ob klavirski spremljavi Nine Mole zapel Prešernovo Pod oknom, v sklepnem delu pa se je Godalnemu orkestru Strunikat pridružila tudi Maja Glavač. Druženje, katerega je s spremno besedo povezoval Bojan Sumrak, se je nadaljevalo ob zakusku v avli radeškega kulturnega hrama.
