December 2020 je radeški osnovni šoli prinesel novo ravnateljico, domačinko Jano Wetz. Profesorico glasbe, ki je svoje prvo delovno mesto zasedla ravno v tej vlogi pred desetimi leti, učenci tako namesto v učilnicah srečujejo v šoli drugače – v vlogi ravnateljice. Toda tudi v njeni novi vlogi še vedno z njihove strani sliši “učiteljica” in to ji veliko pomeni. Po letu dni v novi vlogi je pogovor nanesel na izzive iztekajočega se leta.

Sama kandidatura za mesto ravnateljice je bila za Jano Wetz naslednji korak, ki se ga je odločila narediti, ker so že dve leti pred iztekom prejšnjega mandata tedanje ravnateljice njeni sodelavci izrazili to željo.

V njej so videli naslednico prejšnje ravnateljice Katje Selčan ter jo k temu tudi aktivno spodbujali. "Sama pred tem nisem niti pomislila, kaj šele, da bi samo sebe videla v vlogi ravnateljice. Jaz sem glasbenica, in po profesiji in po duši, in tudi zato nisem bila ravno prepričana v samo kandidaturo, " pripoveduje Wetzova.

Močna spodbuda in podpora večine učiteljskega kolektiva pa je nato vendarle prevesila tehtnico odločanja v smer kandidature. In sedaj, ko je leto naokrog in je dodobra spoznala prve izzive ravnateljevanja, Jana Wetz meni, da je bila to dobra odločitev.

Povprašati seveda moram, kakšni so vtisi po enem letu dela na novem delovnem mestu. 
Začela bom z otroki. So namreč razlog, zakaj smo vsi v šoli (in v vrtcu) sploh na mestih, na katerih smo. Učenci živijo v nezavidljivih časih, v kateri se prepletajo šola, vrstniki, starši in šolski sistem, zato menim, da je izjemnega pomena, da jim sledimo pri vsakodnevnih stiskah, da skupaj z učitelji pomagamo in njim in staršem. Res je pri 362 učencih nemogoče vsem ugoditi v vsem, toda v tem letu se je pokazalo, da pogovor, topla beseda in vztrajnost prinašajo uspeh. In k sreči tudi rešitve ob nastalih zagatah.

Ampak še pred nastopom te funkcije, je bilo prvo delo v tej smeri napisati vizijo vodenja.
Prav gotovo. V primerjavi z mojo protikandidatko je bil moj program napovedi kratek. Če nimaš na tem vodstvenem področju dejanskih izkušenj in niti ne veš, kaj te pravzaprav čaka, je težko napisati, kaj boš počel. Zato sem uporabila svoje razmišljanje in danes ugotavljam, da je bilo prav, da sem napisala manj. Tudi sicer se v življenju držim znanega reka  "manj je več."

Tedaj sem čutila, da je prav, da staršem, sodelavcem in ustanoviteljici predstavim svojo vizijo vodenja, iz katere sem izhajala skozi notranjo subtilnost. In skozi lastno videnje, kakšen mora ravnatelj biti – ne v priučeni, še manj narejeni obliki, pač pa v povezavi s tem, da je celotno vodenje ustanove konec koncev odraz lastnega karakterja in vrednost, ki se kaže nato navzven v vse smeri, v katere so matična šola, podružnična šola in vrtec vpeti.

Po dolgem času sem vstopila v radeški hram učenosti in videti je, da ste ustvarili neko okolje domačnosti ...
Obstajala so že prej določena mesta, v katerih so se učenci počutili dobro in se radi zbirali. Novost pa so namensko ustvarjeni kotički, ki so razprostrti po celotni šoli, ki so pravzaprav večnamenski. Iz starih predmetov smo učenci in zaposleni skupaj ustvarili nove, skozi recikliranje in obnovitev. Denimo stvari kosi pohištva so tako dobili novo podobo, za katero so v veliki meri poskrbeli učenci sami (preko dela pri izbirnih predmetih) in ob pomoči hišnika. Ti kotički predstavljajo sicer malenkost, je pa zelo pomembno, kakšna občutja vzbujajo, predstavljajo namreč spodbudno in varno učno okolje, v katerem poteka bodisi učni proces v manjših skupinah in dodatni ali dopolnili pouk bodisi učencem nudi domač prostor med odmori. V prazničnem decembru pa sta znotraj radeške šole zaživela še dva prijetna kotička, ki sta neke vrste darilo za celotno prihodnje obdobje.

Je sodelovanje s starši v tem letu potekalo dobro?
Ocenjujem, da je. Žal mi je, da moram omenjati covid, a je vsi vemo, da je postal del našega vsakdana in preprosto ne gre drugače. Morda smo ravno zaradi pojava le-tega morali ljudje na splošno drugače zastaviti določene stvari. Vzeli smo si čas za prav vsakega starša, ki je imel stisko in našli skupno rešitev, za kar sem izjemno hvaležna. Da se je vselej izšlo tako - kajti umetnost je najti srednjo pot v današnji družbi tako zelo različno mislečih.

Kako pa je sedaj z glasbo? Ni več v prvem planu s poklicnega vidika, kajne?
Glasba je res moja prva in velika ljubezen, ki me bo, verjamem, spremljala vedno. Ker ne poučujem več, pa stik z njo še največ ohranjam tako, da si zvečer namestim slušalke in pred spanjem poskušam glasbo. Pa še to premalo pogosto. Morala sem jo dati na stran, a kadar se le pojavi priložnost, me glasba spremlja.

Je zaznaven drugačen odnos sodelavcev zaradi spremembe vloge iz sodelavke v vodjo?
Sploh ni nič drugače. Oziroma moram se popraviti, je drugače, ampak v pozitivno smer: še bolj smo povezani in odnosi poglobljeni, odkrito si izkažemo hvaležnost in zadovoljstvo, ko se kaj razreši in čutim, da nas to kot kolektiv in kot posameznike dela še boljše.

Je šola stopila na pot kakšnih sprememb in novosti v zadnjem letu?
Šli smo v korak s časom, kar pomeni posodobitev šolske spletne strani (še v delu), vodenje ter izdajanje dokumentov, vezanih na plače in položnice v elektronki obliki, načrtovano pa je tudi, da bomo na tem področju naredili še en korak naprej, in sicer z možnostjo elektronske odjave prehrane. Delamo tudi na tem, da ni balasta, da nekaj, kar je bilo prej zapisano na 100 straneh (npr. letni delovni načrt), skrčimo na 50, pa še vedno ničesar pomembnega ne izbrišemo ali izpustimo. Prav tako smo spletno zbornico nadomestili z MS Teams, kar se je izkazalo za bolj učinkovit način komunikacije, ki hkrati prinaša prihranek časa.

Leto gre sedaj res že čisto h koncu. Kot kakšnega si ga dojemala?
Na kratko, bilo je polno leto. Resnično je bilo polno.

Ker smo v decembrskem času, ko ne manjka izrekanj voščil in dobrih želja, pa zaključiva v tem duhu. 
Čutim, da so vsa dolgovezenja v zdajšnjem času samo odveč. Prav zares. Učenci 9. razredov so dejali, da si želijo mir. To moram povedati in deliti. Kajti ta njihova želja pove vse. Iz tega lahko vsi izhajamo. V enem naših kotičkov je v tem smislu izobešen tudi napis – ki je obenem moje voščilo, učencem in njihovim staršem, zaposlenim, pravzaprav vsem: Naj nas objame mir. Seveda, zdravje, ljubezen in sreča so nekaj, česar si vsi želimo in kar vsem privoščim, pa vendar: Naj nas objame mir.