V Knjižnici Radeče je 22. oktobra na ogled postavil svoje poglede skozi fotografski objektiv Dominik Jakšič, ki je motive lovil, zbiral in obdeloval kar deset let. Otvoritev je glasbeno obogatil Gal Gros, učenec Glasbene šole Laško-Radeče. Dominikova razstava je prvi korak k velikemu in obširnemu delu, lotil se je namreč fotomonografije o domačem kraju, po izdaji katere obljublja tudi isto(z)vrstno delo, ki bo vsebovalo poglede s ptičje perspektive o Karpatih. Četudi je že deset let Ljubljančan in je pri svojem umetniškem in kulturnem delovanju nenehno na poti, po srcu ostaja seveda Radečan.
Kdaj ste se začeli resneje ukvarjati s fotografijo?
Od nekdaj sem rad fotografiral, nekako pri koncu osnovne šole pa se je pojavila resnejša potreba po ukvarjanju s fotografijo, ki se je produktivno razvila pri odhodu v srednjo šolo v Ljubljano. V najstniških letih, ko se je večina vrstnikov okajevala po nočnih klubih, sem na sprehodih lovil glasbene in fotografske ideje. Najstništvo, ki se pri večini izrazi v uporniški svojevoljnosti, mi je bilo prihranjeno, saj sem za izražanje neubesedljivega rajši posegel po glasbi ali fotografiji.
K vsemu pa je seveda pripomogel vzornik - pilot in fotograf Matevž Lenarčič, čigar ideje in spoznanja so se me takrat najbolj prijele. Njegovo knjigo "Okrog edinega sveta" še danes preberem vsaj enkrat letno, toliko mi pomeni. Nikoli se sicer nisem vdinjal temu ali onemu, pač pa sem sledil notranjim občutkom in s pomočjo vzorov svojo osebnost le utrjeval. V tem smislu sem bil dolgo časa pred dilemo, kateri dejavnosti posvetiti življenje, a sem k sreči še pravi čas ugotovil, da to ni potrebno - trenutno skladam, izvajam in poučujem (glasbo), fotografiram in pripravljam fotomonografijo (o Radečah), letenje pa je most med obema dejavnostima in doda drugačen zorni kot pogleda - v katerega me je vpeljal stric Božo in me je od prvega poleta nekega novembrskega dne z majhno Cessno nad Mariborom popolnoma prevzel.
V vlogi razstavljalca še niste bili doslej.
Razstava je bila prva, zato premore določene porodne težave, je pa kontekstualno in časovno postavljena namensko: z otvoritvijo razstave sem tudi uradno pričel s projektom "Radeče skozi objektiv", katerega krona bo fotomonografija o domačem kraju, in ker so Radeče zgrajene ob vodi, bo tudi zgodba tekla ob vodnih žilah v občini.
O omenjenem projektu razmišljam že od leta 2010, ko smo še osnovnošolci pri krožku pod mentorstvom Damjane Bohorč pripravili raziskovalno nalogo "Vode v občini Radeče" - sem pa bil seveda takrat še preveč "zelen", da bi ga izpeljal v takem obsegu kot danes. Premor globalizacije, ki ga je povzročila zdravstvena kriza, je pokazala, da svoje okolice niti ne poznamo, kaj šele cenimo - tako je torej nastopil idealen čas za izpeljavo projekta. Po fotomonografiji o Radečah pa že pripravljam projekt aerofotografiranja in izdajo knjige o Karpatih...
Izhajate iz izrazito glasbene družine: mama je ravnateljica Glasbene šole Laško-Radeče in zborovodkinja MoPZ Papirničar Jagnjnica, oče učitelj klavirja. Na kakšen način doživljate to vejo umetnosti, kulture?
Glasba je verjetno prvo, česar se spominjam, vendarle pa sem pravi interes zanjo dobil šele v srednji šoli - tako da bi glede na vso obkroženostjo z glasbeno družino malce provokativno dejal, da sem se v glasbi profesionalno znašel po naključju. Je pa res, da sem že od nekdaj razpet med ustvarjanjem in poustvarjanjem - kot otrok sem hotel biti violončelist, pa dirigent, na koncu sem se znašel primarno kot skladatelj. Menim, da je preplet ustvarjanja in poustvarjanja nujen in tudi sicer si ne predstavljam, da bi bil zgolj skladatelj.
Je pa v glasbenem svetu danes tako, da se učenci že zelo zgodaj specializirajo, kar je v glasbi nasploh slabo, in se zapirajo v hermetične učilnice, kjer od zore do mraka robotično vadijo - iz česa potem črpajo glasbeno vsebino, če praktično nimajo zunanjega življenja? A vendarle je tudi ves svet preseljen v virtualno okolje in vprašanje je, v kakšno prihodnost plujemo: verjetno v norijo vse večje konzumacije, neučakane globalizacije, hlepenju po več, več e-mobilnosti, več bio hrane, več potovanj, več super življenja, več, več, ... po drugi strani pa nas je zadela zdravstvena kriza, ko moramo sedeti doma in zgolj potrpežljivo čakati - a je evidentno, da te potrpežljivosti med nami žal ni. Umetnost je ogledalo časa, ki pa je gledano skozi oči (in dojemanje) umetnika.
V vsej kaotičnosti se trudim iskati lepoto, ki je sicer vedno prisotna - le najti je ne znamo - in jo posredovati ter hkrati z vsebinsko originalnostjo oplemenititi odjemalca. Ker pa je glasba v svoji izraznosti malce omejena, se je pri meni pojavila potreba po fotografiranju, kljub temu, da sem primarno akademski glasbenik.
Vrniva se k razstavi "Voda". Kje vse ste poiskali motive vode?
Razstava se tematsko ne osredotoča neposredno na vodo, ampak želi v odjemalcu s širšim pojmovanjem vzbuditi lastno zavedanje, spomine in asociacije, povezane z vodo.
Tako lahko vidimo med drugim fotografijo galeba, ki se poigrava na nebu nad morjem, fotografijo rudniških jezer pri Šoštanju iz zraka - saj imajo ptice lepši pogled na svet, fotografijo tihega jezera, kjer so se še nedolgo nazaj dogajali tragični zločini ... skratka, s sprehodom po skrajnih mejah tematike o vodi naj se v vsakem vzbudi zavedanje o njeni pomembnosti za naše življenje in navezanosti ter odvisnosti našega življenja nanjo.
Fotografije večinoma nastajajo spontano, razstava pa je plod desetletnega ukvarjanja s fotografijo.
Dominik, hvala za pogovor in veliko ustvarjalnosti!