Leta 1961 je bila deževnega 3. decembra uradno predana namenu prva bencinska črpalka v Radečah. Da je do same ideje o gradnji sploh prišlo, pa gre velika zasluga Borisu Vahtarju (znanemu radeškemu veterinarju), tedanjemu predsedniku AMD Radeče, ki se je skupaj s sicer redkimi šoferji in motoristi, tudi člani AMD Radeče, zavzel za resen problem velike razdalje med Celjem in Krškim, kjer ni bilo prav nobene bencinske črpalke. Da je spomin na tisti čas ostal živ, je poskrbela njegova hči Nevenka Vahtar, ki je dela izgradnje tudi od blizu spremljala in podelila vtise iz njenega otroštva.
Tedaj je bila sicer deklica, a se še danes dobro spominja, kako je pri svojih 10-letih poslušala mnoge očetove pogovore z mamo v luči iskanja rešitev za ovire, ki so se pojavljale. Veliko truda, preden se je fizično delo sploh lahko začelo, je bilo potrebno vložiti že v to, da so se utemeljili vsi argumenti upravičenosti in nujnosti reševanja tega problema glede na rast prometa, ki se je že takrat nakazovala.
Bilo je tudi potrebno prepričati takratno oblast. Ni pa bilo dovolj, da je gradbeni podvig odobril Petrol Ljubljana, pač pa so se morali pobudniki in organizatorji projekta obrniti na Petrol v Rijeki (sedaj Republika Hrvaška) ter od njih pridobiti soglasje, da se dovoli izgradnja prve privatne - društvene bencinske črpalke (v celotni takratni Jugoslaviji!), saj je Petrol ni hotel graditi. Vse skupaj je bilo že samo na papirjih vse prej kot enostaven podvig.
Izkop za cisterne delali dvakrat
"Najbolj mi je ostal v spominu dogodek, kako je bilo prisotno vsesplošno zadovoljstvo, ker jim je uspelo v izkopane jame zakopati cisterne. Prišla je noč in obilo deževje ter razočaranje - ob pogledu na delovišče so namreč videli, da so ob močnem deževju cisterne splavale iz blatne ilovice. Potreben je bil nov izkop. V drugo pa so cisterne napolnili z vodo, da so ostale zakopane," pripoveduje.
Samoumevno nekoč: Vsak lastnik avtomobila je imel doma posodo, napolnjeno z vsaj 20 litri goriva. (zlata rezerva)
Posebnost prve radeške bencinske črpalke, ki so jo v tistem času videli takratni radeški šoferji, je bilo nočno dežurstvo. Gospa Baunkehner iz hiše ob črpalki je to dežurstvo opravljala tako, da si jo poklical in ti je prišla natočiti.
Srečni, da imajo moped; kdor je imel avto - Amerika!
Nevenka Vahtar, ki je še dan pred otvoritvijo prve bencinske črpalke pomagala pri zadnjih delih, opisuje, da so bili tedaj časi takšni, da so se makadamske ceste postopno asfaltirale. Imeti avtomobil je bil luksuz. Zato so bili ljudje srečni, če so imeli moped. "Nekaj časa smo imeli motor in ko smo se želeli odpeljati kot družina, smo se na enem motorju peljali na piknik cela družina; jaz s sestro na rezervoarju motorja in mama na drugem sedežu s košaro dobrot vred."
AMD Radeče je tedaj prirejal zanimiva motoristična tekmovanja za zabavo in obenem za izobraževanje. Uredili so klubske prostore in začela se je avtošola v klubskih prostorih. "Moj oče je bil tudi med prvimi inštruktorji," je ponosna Vahtarjeva.
FOTOGALERIJA je arhiv družine Nevenke Vahtar. Na to temo, preko katere je postala izgradnja prve privatne - klubske v Jugoslaviji ter prve bencinske črpalke v Radečah bolj znana, je članek Nevenke Vahtar že pred leti objavila Smilja Radi (Posavski obzornik).
Ob 60- obletnici uradne otvoritve lahko zapišemo, da je bila "stara pumpa" v Radečah najprej prodana Petrolu, po prenehanju točenja goriva pa bila gostiteljsko mesto tudi še pekarni in prodajalni avtomobilov in avtomobilske opreme.
