96-letni Zoran Klemen iz Hrastnika je po znanih podatkih edini še živeč planinec, ki je organizacijsko sodeloval pri projektu, ki je povezal planince iz danes štirih občin: Radeč, Hrastnika, Trbovelj in Zagorja ob Savi. Na pogovornem večeru, ki ga je pripravil spletni medij Radeški utrip ob 70-letnici Planinskega društva Radeče, je Klemen, ki je od blizu organizacijsko spremljal gradnjo koče, ki je danes v upravljanju PD Radeče, razkril številne zanimivosti.
»V Hrastniku v času kraljevine Jugoslavije ni bilo planinskega društva, je bilo pa nekaj starejših entuziastov, ki so radi hodili v hribe, kot majhna skupina in ti so bili včlanjeni v Planinsko društvo Trbovlje,« pripoveduje Zoran, najstarejši član PD Hrastnik, ki je 13. maja v Radeče prišel skupaj z Marjan Pergarjem in Vojkom Zupančičem, podpredsednikom in predsednikom PD Hrastnik.
»Tam je bil predsednik društva moj sosed Slavo, bom rekel tako, da boste bolj vedeli – brat Lidije Šentjurc, naše narodne herojinje, po vojni pa se je pojavila potreba, ki so jo zaznali tudi Trboveljčani in sicer, da bi bilo dobro v Hrastniku ustanoviti planinsko društvo. Predlog je padel na plodna tla in nastalo je PD Hrastnik; ampak štiri leta ni bilo nič,« opisuje začetno prebijanje ledu sogovornik. Imel pa je Ante Beg, nekdanji učitelj, pri sedmerih jezerih poleg koče svoj bivak in z ženo sta bila stalno tam, zaljubljena – ne v hribe, ampak v prav ta košček raja pod soncem. "On ni nikdar rekel Dolina sedmerih triglavskih jezer, ampak kar Zajezerska dolina."
Beg in Stanko Brečko, nekdanji hrastniški župan, sta načrtovala pohod za naslednji dan in dorekla, da jo bosta urezala na Prehodavce, v tistem pa sta s Triglava prišla Tine Lenarčič in Rado Kovačič, ki sta nameravala v Koči pri Triglavskih jezerih prespati. Sklenili so, da dan pozneje skupaj odidejo na Prehodavce. Po dosegu zadanega vršaca so tam sedli in med malicanjem gledali čez dolino, ko je njihov pogled ujel otvoritveno slovesnost Pogačnikovega doma na Kriških podih, pa je Brečko dejal: »Mi tule pri suhem malčvamo, tamle imajo pa sigurno hladno pivo,« in bolj za šalo kot zares predlagal: »Naredimo še mi, Zasavci, kočo tukaj.« In so pljunili v roke ter se lotili dela, najprej organizacijskega in nato še fizičnega.
Zoran Klemen je bil tekom dozdajšnjega življenja 27-krat na Triglavu, nazadnje pa se je na Prehodavce podal kmalu po svojem dopolnjenem 90. letu starosti.
Konec avgusta minilo 70 let, odkar so prikimali gradnji na iniciativni seji
Kot pričajo arhivski dokumenti je bil na prvi seji iniciativnega odbora 29. avgusta 1952 v Trbovljah imenovan gradbeni odbor v sestavi Stanko Brečko (predsednik), Rado Kovačič (tajnik), Tine Lenarčič (blagajnik) – vsi iz PD Trbovlje ter člani Ferdo Verdaj, Ivan Čanžek in Edi Toplak iz PD Hrastnik, Franci Golob in Karel Pušnik iz PD Zagorje, Zdenko Zupan in Nande Skrinjar iz PD Trbovlje-Kum, Rudi Steblovnik in Franci Kramžar iz PD Radeče ter Alojz Dular, direktor Rudnika Zagorje.
Zanimivo je, kako so bili že tedaj elastični na Okrajnem odboru Tolmin – v treh tednih so namreč planinci pridobili gradbeno dovoljenje in se tako lahko začeli pripravljati, da gradnja koče steče. Bili so to zlati časi, se spominja Zoran in navaja, kako je Brečko ob odobravanju vodstva močnih podjetij dobil v Trbovljah cement, v Zagorju apno in ker je bil direktor (Sršen) Trgovskega podjetja Hrastnik tudi član upravnega odbora hrastniškega planinskega društva, organizirati prevoz ni bila težava. »Midva z bratom sva kot zaposlena pri Sršenu »imela čez« avtomehanično delavnico in pet tovornjakov, in kljub temu, da nas je bilo takrat kar nekaj šoferjev, je obveljalo, naj kar jaz, ki sem v planinskem društvu, peljem zbran material v Trento.« Konzumno društvo rudarjev nam je odstopilo eno skladišče, v rudniških delavnicah so nam krampe pošpičili,« še opisuje nesebično pomoč.
Brečko in Klemen sta naložila poln tovornjak in krenila, nato pa so iz Trente mule, osli in bosanski konji pretovarjali material do Prehodavcev. »Enkrat sva peljala 7 metrov dolg in 76 kilogramov težek strešni tram, in en od Trentarjev je bil tako žilav, da ga je sam nosil na ramenih štiri dni – ko greš po mulateri, so ovinki in ker trama ni mogel obračati, se je on se pod tramom zasuknil in ga čez ne vem koliko serpentin nosil vse do Prehodavcev,« se neverjetne zagnanosti, kakršne danes ni moč več zaslediti, se spominja Zoran.
Je zmanjkalo klamf in žebljev, pa hop na kolo in z vlakom do Bohinjske Bistrice!
Skupina zasavskih planincev in domačinov iz Loga v Trenti je z deli začela 5. julija 1953, ko so določili natančno lokacijo za postavitev koče: kopasto travnato grbino nad nekdanjo obmejno vojaško karavlo. Teden dni kasneje so začeli z izkopom temeljev in pripravo terena, sledilo je betoniranje temeljev, konec avgusta pa je skupina petih žilavih Trentarjev že dokončala obodni zid, na katerega so tesarji iz Bohinja postavili ostrešje in kočo pokrili.
»Se je zgodilo, da je zmanjkalo klamf in žebljev. Je prišla pošta z obvestilom o tem v Hrastnik, Brečko je hitro vse potrebno nabavil, potem pa z nahrbtnikom na bicikel na železniško postajo. Kolo 'mit gepek ' na vlak do Bohinjske Bistrice, pa od tam s kolesom do izvira Savica. In z ruzakom je potem Brečko nesel tisto železje čez Komarčo do Prehodavcev,« herojsko zagnanost še opisuje Zoran. Koliko se je česa porabilo, je ob prevzemu nadziral in tehtal Ante Beg, ki je vodil tudi evidenco porabljenega materiala.
Danes gradnja na ta način ne bi bila več mogoča
Četudi koča še ni bila v celoti končana in opremljena, so slovesno otvoritev izvedli 22. avgusta 1954 in prvi dve leti sta bila oskrbnika Jože in Zofka Zagorc iz Hrastnika, nakar je PD Radeče januarja 1956 ponudbo gradbenega odbora za gradnjo Zasavske koče, da upravljanje ponudi PD Radeče (ki ni imelo nobene svoje koče tedaj), sprejelo – v veliki meri na račun tega, ker je Stane Koselj, direktor Tovarne papirja Radeče »držal štango«, pravi Zoran Klemen, ki nadaljuje, da so Hrastnik, Trbovlje in Zagorje pristopili h gradnji predvsem z zbiranjem materiala, Radeče pa bolj finančno.
»Planinci iz vseh štirih društev smo se skup vzel, smo delali in v tistem tovariškem duhu se je res dalo nekaj naredit. Danes kaj takega najbrž ne bi bilo več mogoče. Časi so se spremenili in vsak razmišlja, v kolikšni višini bo od kakega dela prejel plačilo, koliko (morda več) bo zaslužil kdo drug, žal ni več tiste nekdanje miselnosti v duhu skupne družbene in društvene koristi.«